Page 79 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 79
Preliminarije za muzejsko padagogiko
Walsh nato opozori še na neudobje kot pomemben moteči dejavnik oz.
prepreko, ki preprečuje obiskovalcem kvaliteten ogled. Na veliko galerij-
skih in muzejskih razstavah stolov sploh ni ali pa so postavljeni na taka me-
sta, od koder umetnin ni moč videti, ali pa so že zasedeni. Če zares hoče-
mo povečati dolžino obiskovalčeve pozornosti, so stoli zagotovo najcenej-
ši način. Kot naporne za branje predvsem za starejše obiskovalce se lahko
izkažejo tudi naslovne tablice s predrobnimi črkami in neprimerno posta-
vitvijo.113
Na koncu Walsh strne svoje poglede v naslednjih pet točk:
1. Muzeji in galerije bi morali posvetiti veliko pozornost že šoloobveznim otro-
kom. Soočati bi jih morali z likovno umetnostjo, spodbujati bi morali vključe-
vanje likovne umetnosti v učni načrt, pritegniti bi morali pozornost učiteljev in
otrok v vsem njihovem času šolanja. Raziskovati bi morali dela z vseh različnih
vidikov in nagrajevati spontane otrokove odzive. Preprečevati bi morali, da se
umetnine pojmujejo le kot pripomočki za ponazoritev preteklosti, določenih
idej, ali česa drugega. Če je knjigam ali glasbi uspelo prevzeti ljudi doma, mor-
da lahko enako uspe tudi likovni umetnosti na internetu. V tem primeru lah-
ko upravičeno pričakujemo, da bo stik z umetninami na internetu vsaj nekate-
re spodbudil tudi k ogledu izvirnikov v muzejih in galerijah.
2. Walsh nato poziva, da bi morali v muzejih in galerijah ponovno proučiti
postavitve razstav s pomočjo prostovoljnih nepoznavalcev, ki bi muzealcem
pomagali zaznavati umetnine skozi obiskovalčeve oči. Pozornost je potrebno
usmeriti na osnovne stvari: osvetlitev, postavitev, označevanje, udobje.
3. Uprave muzejskih ustanov avtor nadalje poziva k promociji stalnih zbirk.
Po njegovem mnenju učinkuje že, če muzealci od časa do časa zamenjajo ek-
sponate in jih v zbirkah nadomestijo s prav tako kvalitetnimi deponiranimi
deli. Odgovori na vprašalnike in intervjuji z obiskovalci lahko muzealcem ve-
liko razkrijejo. Morda bo z njimi resda težko ugotoviti, kako in zakaj se ljudje
na nekatera dela močno odzivajo, obrestovale pa se bodo njihove ocene dvo-
ran, uslug in pripomočkov ter podatkov.
4. Da bi muzeji obiskovalcem lahko ponudili boljše pogoje pri ogledih, bi mo-
rali razmisliti o načinih (sprememba obratovalnega časa, drugačen sistem re-
guliranja obiska itd.), kako preprečiti preveliko število obiskovalcev v razstav-
nih prostorih, prav tako pa tudi poskrbeti za boljše postavitve.
5. Muzeji ne bi smeli pristopati k umetninam izključno z zgodovinskega stali-
šča. Muzej naj pri interpretaciji del angažira umetnike, konservatorje, zgodo-
113 N. d., 94-95.
Walsh nato opozori še na neudobje kot pomemben moteči dejavnik oz.
prepreko, ki preprečuje obiskovalcem kvaliteten ogled. Na veliko galerij-
skih in muzejskih razstavah stolov sploh ni ali pa so postavljeni na taka me-
sta, od koder umetnin ni moč videti, ali pa so že zasedeni. Če zares hoče-
mo povečati dolžino obiskovalčeve pozornosti, so stoli zagotovo najcenej-
ši način. Kot naporne za branje predvsem za starejše obiskovalce se lahko
izkažejo tudi naslovne tablice s predrobnimi črkami in neprimerno posta-
vitvijo.113
Na koncu Walsh strne svoje poglede v naslednjih pet točk:
1. Muzeji in galerije bi morali posvetiti veliko pozornost že šoloobveznim otro-
kom. Soočati bi jih morali z likovno umetnostjo, spodbujati bi morali vključe-
vanje likovne umetnosti v učni načrt, pritegniti bi morali pozornost učiteljev in
otrok v vsem njihovem času šolanja. Raziskovati bi morali dela z vseh različnih
vidikov in nagrajevati spontane otrokove odzive. Preprečevati bi morali, da se
umetnine pojmujejo le kot pripomočki za ponazoritev preteklosti, določenih
idej, ali česa drugega. Če je knjigam ali glasbi uspelo prevzeti ljudi doma, mor-
da lahko enako uspe tudi likovni umetnosti na internetu. V tem primeru lah-
ko upravičeno pričakujemo, da bo stik z umetninami na internetu vsaj nekate-
re spodbudil tudi k ogledu izvirnikov v muzejih in galerijah.
2. Walsh nato poziva, da bi morali v muzejih in galerijah ponovno proučiti
postavitve razstav s pomočjo prostovoljnih nepoznavalcev, ki bi muzealcem
pomagali zaznavati umetnine skozi obiskovalčeve oči. Pozornost je potrebno
usmeriti na osnovne stvari: osvetlitev, postavitev, označevanje, udobje.
3. Uprave muzejskih ustanov avtor nadalje poziva k promociji stalnih zbirk.
Po njegovem mnenju učinkuje že, če muzealci od časa do časa zamenjajo ek-
sponate in jih v zbirkah nadomestijo s prav tako kvalitetnimi deponiranimi
deli. Odgovori na vprašalnike in intervjuji z obiskovalci lahko muzealcem ve-
liko razkrijejo. Morda bo z njimi resda težko ugotoviti, kako in zakaj se ljudje
na nekatera dela močno odzivajo, obrestovale pa se bodo njihove ocene dvo-
ran, uslug in pripomočkov ter podatkov.
4. Da bi muzeji obiskovalcem lahko ponudili boljše pogoje pri ogledih, bi mo-
rali razmisliti o načinih (sprememba obratovalnega časa, drugačen sistem re-
guliranja obiska itd.), kako preprečiti preveliko število obiskovalcev v razstav-
nih prostorih, prav tako pa tudi poskrbeti za boljše postavitve.
5. Muzeji ne bi smeli pristopati k umetninam izključno z zgodovinskega stali-
šča. Muzej naj pri interpretaciji del angažira umetnike, konservatorje, zgodo-
113 N. d., 94-95.
