Page 77 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 77
Preliminarije za muzejsko padagogiko
8. Bodite zvesti: vrnite se k slikam, ob katerih ste preživeli nekaj časa.105
Ker se je v zadnjem stoletju število obiskovalcev v evropskih in ame-
riških muzejih zelo povečalo, Elkins zelo poudarja, da je pri opazovanju
eksponatov potreben mir in zbranost. Kljub prizadevanjem muzealcev, da
bi obiskovalcem izboljšali pogoje pri ogledih razstav, je še kar nekaj mo-
tečih dejavnikov, ki so jih ob Elkinsu zaznali tudi drugi ameriški pisci.
Philip Fisher na primer pokaže, da je opazovanje eksponatov »vizualno
hrupno«,106 in to moteče javno okolje muzejev kritično primerja z mirom
in zasebnostjo, v katerem doživljamo druge oblike umetnosti. Doma bere-
mo in poslušamo glasbo v miru, ob času, ki smo si ga sami izbrali. Fisher
temu stanju izkustva pravi zatopljenost (engulfment), Fried pa prevzetost
(absorption).107 V nasprotju z natisnjenimi literarnimi deli in posneto glas-
bo pa v muzeju razstavljenih likovnih del ni mogoče opazovati doma. Zato
bi prav muzeji morali poskrbeti za to, da bi bilo motečih dejavnikov, ki pre-
prečujejo zbrano in udobno opazovanje razstavljenih umetnin, čim manj.
Fisher poudarja, da muzeji predstavljajo zbirke v skrbno razvrščenih zapo-
redjih, ki za ogled od obiskovalca zahtevajo od 45 do 90 minut. S to minu-
tažo zadovoljijo obiskovalci osnovno muzejsko izkušnjo, ki jo Fisher ime-
nuje »hoja mimo umetniških del«. Zanima ga, kako bi muzeji lahko po-
magali umetninam, da bi si le-te prislužile daljšo pozornost in v ta namen
predlaga: »Zakaj določenih del ne bi razstavili osamljenih v razstavnem
prostoru, /.../ s ciljem, da bi povečevali poglobljeno radovednost in daljšo
pozornost? Ali pa namenili eno steno le eni umetnini? Tako bi dosegli dalj-
ša srečanja, ki bi bila za obiskovalce posebej doživljajsko močna.«108
Moteče ovire John Walsh razdeli v štiri skupine: motnje pogleda in
zvoka; vizualna preobremenitev; linearnost in obljuba, da se bo pred nami
razpredla zgodba; ter neudobnost. Zapisal je, da sta za nezbran pogled in
motnje zvoka včasih kriva arhitekturna zasnova: npr. v sobah, ki so obe-
nem dvorane in hodniki, obiskovalci ne najdejo potrebnega miru, ker se
mimo njih sprehaja na stotine ljudi. Vse to vpliva na dolžino obiskovalčeve
pozornosti. Sprehajanje ljudi in njihove pogovore še ojačajo akustično sla-
bo opremljeni prostori s trdimi tlemi in zidovi iz mavca.109
105 J. Elkins, Pictures and Tears, A History of People Who Have Cried in Front of Paintings, New
York, London 2004, 210–212.
106 P. Fisher, v posebni izdaji Salmagundi, št. 139 (poletje 2003), s prispevki A. Danta, M. Frie-
da, S. Sontag, P. Fisherja in drugih, cit. po: J. Walsh, Pictures, Tears, Lights, and Seats, Whose
Muse?, v: Art Museums and Public Trust, Princeton, Oxford 2003, 87.
107 J. Walsh, Pictures, Tears, Lights, and Seats, 87.
108 N. d., 88.
109 N. d., 88–94.
8. Bodite zvesti: vrnite se k slikam, ob katerih ste preživeli nekaj časa.105
Ker se je v zadnjem stoletju število obiskovalcev v evropskih in ame-
riških muzejih zelo povečalo, Elkins zelo poudarja, da je pri opazovanju
eksponatov potreben mir in zbranost. Kljub prizadevanjem muzealcev, da
bi obiskovalcem izboljšali pogoje pri ogledih razstav, je še kar nekaj mo-
tečih dejavnikov, ki so jih ob Elkinsu zaznali tudi drugi ameriški pisci.
Philip Fisher na primer pokaže, da je opazovanje eksponatov »vizualno
hrupno«,106 in to moteče javno okolje muzejev kritično primerja z mirom
in zasebnostjo, v katerem doživljamo druge oblike umetnosti. Doma bere-
mo in poslušamo glasbo v miru, ob času, ki smo si ga sami izbrali. Fisher
temu stanju izkustva pravi zatopljenost (engulfment), Fried pa prevzetost
(absorption).107 V nasprotju z natisnjenimi literarnimi deli in posneto glas-
bo pa v muzeju razstavljenih likovnih del ni mogoče opazovati doma. Zato
bi prav muzeji morali poskrbeti za to, da bi bilo motečih dejavnikov, ki pre-
prečujejo zbrano in udobno opazovanje razstavljenih umetnin, čim manj.
Fisher poudarja, da muzeji predstavljajo zbirke v skrbno razvrščenih zapo-
redjih, ki za ogled od obiskovalca zahtevajo od 45 do 90 minut. S to minu-
tažo zadovoljijo obiskovalci osnovno muzejsko izkušnjo, ki jo Fisher ime-
nuje »hoja mimo umetniških del«. Zanima ga, kako bi muzeji lahko po-
magali umetninam, da bi si le-te prislužile daljšo pozornost in v ta namen
predlaga: »Zakaj določenih del ne bi razstavili osamljenih v razstavnem
prostoru, /.../ s ciljem, da bi povečevali poglobljeno radovednost in daljšo
pozornost? Ali pa namenili eno steno le eni umetnini? Tako bi dosegli dalj-
ša srečanja, ki bi bila za obiskovalce posebej doživljajsko močna.«108
Moteče ovire John Walsh razdeli v štiri skupine: motnje pogleda in
zvoka; vizualna preobremenitev; linearnost in obljuba, da se bo pred nami
razpredla zgodba; ter neudobnost. Zapisal je, da sta za nezbran pogled in
motnje zvoka včasih kriva arhitekturna zasnova: npr. v sobah, ki so obe-
nem dvorane in hodniki, obiskovalci ne najdejo potrebnega miru, ker se
mimo njih sprehaja na stotine ljudi. Vse to vpliva na dolžino obiskovalčeve
pozornosti. Sprehajanje ljudi in njihove pogovore še ojačajo akustično sla-
bo opremljeni prostori s trdimi tlemi in zidovi iz mavca.109
105 J. Elkins, Pictures and Tears, A History of People Who Have Cried in Front of Paintings, New
York, London 2004, 210–212.
106 P. Fisher, v posebni izdaji Salmagundi, št. 139 (poletje 2003), s prispevki A. Danta, M. Frie-
da, S. Sontag, P. Fisherja in drugih, cit. po: J. Walsh, Pictures, Tears, Lights, and Seats, Whose
Muse?, v: Art Museums and Public Trust, Princeton, Oxford 2003, 87.
107 J. Walsh, Pictures, Tears, Lights, and Seats, 87.
108 N. d., 88.
109 N. d., 88–94.
