Page 130 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 130
Homo spectator
in drugih do semiologije oziroma semiotike.1 Če k temu dodamo še dejstvo,
da predvsem sodobna umetnost zahteva od gledalca tudi določeno teoretsko
(pred)znanje,2 ki ga nudijo različne filozofske in druge teorije umetnosti, po-
tem je očitno, da neka veda o izobraževanju in vzgoji v umetnostnih muze-
jih in galerijah že zaradi tega ne more biti vezana zgolj na spoznanja ene same
znanstvene discipline. Do podobnega sklepa lahko pridemo tudi, če upošte-
vamo kot predmet proučevanja take vede to, kar ameriški avtorji imenujejo
»filozofije edukacije v umetnostnih muzejih«, s katerimi smo se že srečali v
poglavju o strategijah estetske vzgoje v umetnostnih muzejih.3 Kajti kakršna
koli veda o izobraževanju in vzgoji v umetnostnih muzejih in galerijah, ki ne
bi vključevala temeljitega poznavanja estetike, umetnostne zgodovine, soci-
alne filozofije in drugih humanističnih ved, sploh ne bi mogla kompetentno
proučevati ne teorij ne na njih temelječih praks v umetnostnih muzejih. Ker
pa gre za vedo, ki proučuje te teorije in prakse v kontekstu vzgoje in izobraže-
vanja, je popolnoma jasno, da so spoznanja pedagoških in edukacijskih ved
nujen, ne pa tudi zadosten pogoj za njen obstoj. Iz tega sledi, da bo taka veda,
če se bo razvila, najverjetneje nekakšen presek različnih ved, in v tem smislu
interdisciplinarno zasnovana, ne glede na to, v okviru katerega znanstvene-
ga področja oz. klasifikacije znanstvenih disciplin se bo razvila. Vendar taka
veda, ki jo v tem besedilu pogojno imenujemo »muzejska pedagogika«, ne
bi bila pomembna samo zaradi razvoja znanosti in njenih disciplin, ampak
tudi zato, ker bi, če bi postala del študijskega programa na univerzi, omogo-
čala pridobiti znanja, ki bi muzejskim pedagogom v umetnostnih muzejih in
galerijah pomagala dograjevati ali celo rušiti ustaljene oblike dela in preživele
prakse ter jih nadomeščati s primernejšimi in bolj učinkovitimi.
Če bomo torej z objavo pričujočega besedila uspeli zbuditi interes pri
bralcih za obravnavano problematiko in če nam bo hkrati uspelo vzpod-
buditi prizadevanje za vzpostavitev posebne vede, katere predmet bosta
prav izobraževanje in vzgoja v umetnostnih muzejih in galerijah, bo na-
men objave tega besedila ne le dosežen, temveč tudi presežen.
1 B. Rotar, Uvod, v: Problemi razprave (1971), št. 98–99, 1–4. Ker je likovno delo kompleksno,
večplastno, se ukvarjajo z njim različne znanstvene discipline. Te discipline likovno delo razla-
gajo s produkcijo pomenjanja, z izdelavo pomenskih mrež, ki so nujno heterogene in se zaradi
tega dotikajo ena druge, hkrati pa razbijajo nedotakljivost in avtarkijo/samozadostnost posame-
znih znanstvenih disciplin in se skupaj z likovnim delom zapletajo v nize konotativnih struktur
(T.Brejc, Status slikarstva v slovenski civilizacijski izkušnji, Letopis svobodne katedre FF, FSPN
1981–82, Ljubljana 1983, 21).
2 B. Groys, Teorija sodobne umetnosti, Ljubljana 2002, 230.
3 T. Zeller, The Historical and Philosophical Foundations of Art Museum Education in America,
v: N. Barry, S. Mayer (ur.), Museum Education, History, Theory, and Practice, Reston 1989, 47–79.
in drugih do semiologije oziroma semiotike.1 Če k temu dodamo še dejstvo,
da predvsem sodobna umetnost zahteva od gledalca tudi določeno teoretsko
(pred)znanje,2 ki ga nudijo različne filozofske in druge teorije umetnosti, po-
tem je očitno, da neka veda o izobraževanju in vzgoji v umetnostnih muze-
jih in galerijah že zaradi tega ne more biti vezana zgolj na spoznanja ene same
znanstvene discipline. Do podobnega sklepa lahko pridemo tudi, če upošte-
vamo kot predmet proučevanja take vede to, kar ameriški avtorji imenujejo
»filozofije edukacije v umetnostnih muzejih«, s katerimi smo se že srečali v
poglavju o strategijah estetske vzgoje v umetnostnih muzejih.3 Kajti kakršna
koli veda o izobraževanju in vzgoji v umetnostnih muzejih in galerijah, ki ne
bi vključevala temeljitega poznavanja estetike, umetnostne zgodovine, soci-
alne filozofije in drugih humanističnih ved, sploh ne bi mogla kompetentno
proučevati ne teorij ne na njih temelječih praks v umetnostnih muzejih. Ker
pa gre za vedo, ki proučuje te teorije in prakse v kontekstu vzgoje in izobraže-
vanja, je popolnoma jasno, da so spoznanja pedagoških in edukacijskih ved
nujen, ne pa tudi zadosten pogoj za njen obstoj. Iz tega sledi, da bo taka veda,
če se bo razvila, najverjetneje nekakšen presek različnih ved, in v tem smislu
interdisciplinarno zasnovana, ne glede na to, v okviru katerega znanstvene-
ga področja oz. klasifikacije znanstvenih disciplin se bo razvila. Vendar taka
veda, ki jo v tem besedilu pogojno imenujemo »muzejska pedagogika«, ne
bi bila pomembna samo zaradi razvoja znanosti in njenih disciplin, ampak
tudi zato, ker bi, če bi postala del študijskega programa na univerzi, omogo-
čala pridobiti znanja, ki bi muzejskim pedagogom v umetnostnih muzejih in
galerijah pomagala dograjevati ali celo rušiti ustaljene oblike dela in preživele
prakse ter jih nadomeščati s primernejšimi in bolj učinkovitimi.
Če bomo torej z objavo pričujočega besedila uspeli zbuditi interes pri
bralcih za obravnavano problematiko in če nam bo hkrati uspelo vzpod-
buditi prizadevanje za vzpostavitev posebne vede, katere predmet bosta
prav izobraževanje in vzgoja v umetnostnih muzejih in galerijah, bo na-
men objave tega besedila ne le dosežen, temveč tudi presežen.
1 B. Rotar, Uvod, v: Problemi razprave (1971), št. 98–99, 1–4. Ker je likovno delo kompleksno,
večplastno, se ukvarjajo z njim različne znanstvene discipline. Te discipline likovno delo razla-
gajo s produkcijo pomenjanja, z izdelavo pomenskih mrež, ki so nujno heterogene in se zaradi
tega dotikajo ena druge, hkrati pa razbijajo nedotakljivost in avtarkijo/samozadostnost posame-
znih znanstvenih disciplin in se skupaj z likovnim delom zapletajo v nize konotativnih struktur
(T.Brejc, Status slikarstva v slovenski civilizacijski izkušnji, Letopis svobodne katedre FF, FSPN
1981–82, Ljubljana 1983, 21).
2 B. Groys, Teorija sodobne umetnosti, Ljubljana 2002, 230.
3 T. Zeller, The Historical and Philosophical Foundations of Art Museum Education in America,
v: N. Barry, S. Mayer (ur.), Museum Education, History, Theory, and Practice, Reston 1989, 47–79.
