Page 129 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 129
epna
misel
Na koncu tega besedila, ki nosi podnaslov Uvod v muzejsko pedagogi-
ko, poudarjamo, da to nikakor ni delo, s kakršnimi se ponavadi sre-
čujemo, kadar na njihovih platnicah preberemo, da gre za uvod v to ali ono
znanstveno vedo. Pričujoče besedilo namreč ni in tudi ne more biti uvod v
muzejsko pedagogiko kot znanstveno vedo, saj take vede, kot smo videli v
prvem poglavju, preprosto ni. Ne obstaja niti kot ena od pedagoških disci-
plin niti kot samostojna ali interdisciplinarna veda. Zato tudi tega besedila
ni mogoče razumeti kot uvod v neko sistematizirano vednost, kot nekakšno
vodenje bralca po uhojenih poteh neke etablirane vede, ki mu s tem skrajša in
olajša spoznavanje problematike, ki je predmet proučevanja te vede. Bolj gre
za vstop v neke vrste labirint teoretskih in praktičnih problemov, v katerem
še vedno tavamo in pravzaprav ne vemo, ali nas bo pot, po kateri hodimo, pri-
peljala iz njega ali ne. A morda bo zapisano vendarle prispevalo kak dodaten
kamenček v mozaik vednosti tako o preteklih in sedanjih izzivih, s katerimi
so se in se še vedno srečujejo muzejski pedagogi v umetnostnih muzejih in
galerijah, kakor tudi o odgovorih nanje, ki niso le plod lastnih ali tujih prak-
tičnih izkušenj, ampak tudi teoretske refleksije. Morda pa bo ta uvod v nekaj,
kar še ni znanstvena veda, celo spodbudil prizadevanje za vzpostavitev neke
posebne vede, katere predmet bosta prav izobraževanje in vzgoja v umetno-
stnih muzejih in galerijah. Pri tem niti ni toliko pomembno, ali bi se takšna
veda razvila kot ena od pedagoških ali denimo muzeoloških ved. V vsakem
primeru se zdi, da bi morala biti v precejšnji meri interdisciplinarno zasno-
vana, saj je že sama domena likovne umetnosti ali širše: likovnih formulacij,
sečišče interesov različnih znanstvenih disciplin od sociologije, umetnostne
zgodovine, etnologije, arheologije, likovne teorije, psihologije, psihoanalize
misel
Na koncu tega besedila, ki nosi podnaslov Uvod v muzejsko pedagogi-
ko, poudarjamo, da to nikakor ni delo, s kakršnimi se ponavadi sre-
čujemo, kadar na njihovih platnicah preberemo, da gre za uvod v to ali ono
znanstveno vedo. Pričujoče besedilo namreč ni in tudi ne more biti uvod v
muzejsko pedagogiko kot znanstveno vedo, saj take vede, kot smo videli v
prvem poglavju, preprosto ni. Ne obstaja niti kot ena od pedagoških disci-
plin niti kot samostojna ali interdisciplinarna veda. Zato tudi tega besedila
ni mogoče razumeti kot uvod v neko sistematizirano vednost, kot nekakšno
vodenje bralca po uhojenih poteh neke etablirane vede, ki mu s tem skrajša in
olajša spoznavanje problematike, ki je predmet proučevanja te vede. Bolj gre
za vstop v neke vrste labirint teoretskih in praktičnih problemov, v katerem
še vedno tavamo in pravzaprav ne vemo, ali nas bo pot, po kateri hodimo, pri-
peljala iz njega ali ne. A morda bo zapisano vendarle prispevalo kak dodaten
kamenček v mozaik vednosti tako o preteklih in sedanjih izzivih, s katerimi
so se in se še vedno srečujejo muzejski pedagogi v umetnostnih muzejih in
galerijah, kakor tudi o odgovorih nanje, ki niso le plod lastnih ali tujih prak-
tičnih izkušenj, ampak tudi teoretske refleksije. Morda pa bo ta uvod v nekaj,
kar še ni znanstvena veda, celo spodbudil prizadevanje za vzpostavitev neke
posebne vede, katere predmet bosta prav izobraževanje in vzgoja v umetno-
stnih muzejih in galerijah. Pri tem niti ni toliko pomembno, ali bi se takšna
veda razvila kot ena od pedagoških ali denimo muzeoloških ved. V vsakem
primeru se zdi, da bi morala biti v precejšnji meri interdisciplinarno zasno-
vana, saj je že sama domena likovne umetnosti ali širše: likovnih formulacij,
sečišče interesov različnih znanstvenih disciplin od sociologije, umetnostne
zgodovine, etnologije, arheologije, likovne teorije, psihologije, psihoanalize
