Page 131 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 131
zetek
Knjiga Homo spectator je razdeljena v več zaokroženih tematskih
sklopov. Ker pa je predvsem prvi del besedila glede na obravnavano
tematiko mogoče razumeti tudi kot nadaljevanje objavljene študije, z na-
slovom Zgodovinska konstitucija modernega muzeja kot sestavine sodobne
zahodne civilizacije, je v uvodnem delu na kratko povzeta vsebina te v letu
2003 natisnjene knjige.
V prvem poglavju se osredotočamo na terminološke probleme z izra-
zom »muzejska pedagogika«, ki se v Sloveniji uporablja že več kot dve de-
setletji. Izraz je problematičen vsaj iz dveh razlogov. Prvič zato, ker se na-
naša na izobraževalno in vzgojno delo tako z otroki kakor tudi z odrasli-
mi v muzejih in galerijah, ne upošteva pa bistvene spremembe, ki je nasta-
la z vzpostavitvijo andragogike kot posebne edukacijske vede. Drugi ra-
zlog, zaradi katerega je izraz problematičen, pa je, da napeljuje k napačne-
mu sklepu, da je muzejska pedagogika posebna edukacijska veda, čeprav to
v resnici ni.
V drugem poglavju, ki je razdeljeno na več podpoglavij, združenih pod
naslovom Preliminarije za muzejsko pedagogiko, raziskujemo, kako se je v
obdobju od druge polovice 19. stoletja do približno konca tridesetih let 20.
stoletja razvijala znotraj šolskega predmetnika »metodika opazovanja li-
kovnih del« kot predhodnica muzejske pedagogike. Po predstavitvi različ-
nih konceptov izobraževalnih dejavnosti za otroke, kjer je kritično obrav-
navan med drugim tudi »mit o otroku umetniku«, sledi razmišljanje o
odnosu med slovenskimi šolami in muzeji v obdobju po drugi svetovni voj-
ni. Konec 50. let 20. stoletja je bila natisnjena knjiga Šola in muzeji. Objav-
Knjiga Homo spectator je razdeljena v več zaokroženih tematskih
sklopov. Ker pa je predvsem prvi del besedila glede na obravnavano
tematiko mogoče razumeti tudi kot nadaljevanje objavljene študije, z na-
slovom Zgodovinska konstitucija modernega muzeja kot sestavine sodobne
zahodne civilizacije, je v uvodnem delu na kratko povzeta vsebina te v letu
2003 natisnjene knjige.
V prvem poglavju se osredotočamo na terminološke probleme z izra-
zom »muzejska pedagogika«, ki se v Sloveniji uporablja že več kot dve de-
setletji. Izraz je problematičen vsaj iz dveh razlogov. Prvič zato, ker se na-
naša na izobraževalno in vzgojno delo tako z otroki kakor tudi z odrasli-
mi v muzejih in galerijah, ne upošteva pa bistvene spremembe, ki je nasta-
la z vzpostavitvijo andragogike kot posebne edukacijske vede. Drugi ra-
zlog, zaradi katerega je izraz problematičen, pa je, da napeljuje k napačne-
mu sklepu, da je muzejska pedagogika posebna edukacijska veda, čeprav to
v resnici ni.
V drugem poglavju, ki je razdeljeno na več podpoglavij, združenih pod
naslovom Preliminarije za muzejsko pedagogiko, raziskujemo, kako se je v
obdobju od druge polovice 19. stoletja do približno konca tridesetih let 20.
stoletja razvijala znotraj šolskega predmetnika »metodika opazovanja li-
kovnih del« kot predhodnica muzejske pedagogike. Po predstavitvi različ-
nih konceptov izobraževalnih dejavnosti za otroke, kjer je kritično obrav-
navan med drugim tudi »mit o otroku umetniku«, sledi razmišljanje o
odnosu med slovenskimi šolami in muzeji v obdobju po drugi svetovni voj-
ni. Konec 50. let 20. stoletja je bila natisnjena knjiga Šola in muzeji. Objav-
