Page 49 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 49
ž. kos, v. tašner, s. gaber ■ možnosti in meje konceptualizacij ...
naj bi posredno ali neposredno zmanjševali neenakosti in iz njih izhajajo
ča tveganja. Sem sodijo ideje o skrajševanju delovnega časa (prim. Schor,
2010), univerzalnem temeljnem dohodku (prim. Van Parijs, 2004) in ver
jetno najdlje domišljena alternativa družbe sodelovalnih skupnosti (colla
borative commons) (prim. Rifkin, 2007 in 2015).
Sklep
Kaže, da se je ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti kot regulativni me
hanizem varnosti bolj ali manj umestilo v politike in prakse polja edu
kacije in tam tudi vztraja. Pri tem produktivno razkriva domete in meje
racionalnosti polj, akterjev in agentov, vključenih v konceptualizacije
in zamike UZK. Vprašanje kakovosti se je tako strukturiralo na ozadju
prestrukturiranja regulativnih mehanizmov države blaginje kot želja po
zmanjševanju vpletenosti države v upravljanje javnih podsistemov in kot
pritisk za povečevanje avtonomije akterjev v polju. Pri tem se je večina pri
stopov k UZK ujela v mreže instrumentalne odgovornosti in učinkovito
sti neoliberalnega tipa. Konceptualizacije in zamiki ugotavljanja ter zago
tavljanja kakovosti pa kažejo, da gre v celotnem spektru za kompleksnejši
preplet racionalnosti varnosti od zgolj neoliberalno tržne. Pristopi, ki ref
lektirajo omenjeno ujetje v mreže zagotavljanja varnosti kot mehanizma
skrbi za povečanje dobičkov »podjetnikov«, vzpostavljajo priložnosti za
oblikovanje novih racionalnosti, ki ponujajo nova oprijemališča varnosti
– ne le kakovosti edukacije, temveč širših družbenih premen, h katerim
lahko šolsko polje pomembno prispeva.
Kakšne oblike, prostore in prakse varnosti lahko sodobna družba in
šola še vzpostavita v času, ko enostaven povratek k mehanizmom povojne
države blaginje verjetno ni več mogoč, obstoječi sistemi varnosti pa posta
jajo ironično »dušeči« za vse večji odstotek populacije, ostaja odprto. Ta
sklep pritrjuje tistim, ki opozarjajo, da utopij ne kaže načrtovati, jih je pa
treba resno misliti.
Čeprav so diskurzi, ki nakazujejo temeljne premene v družbi (prim.
Castells, 2012; Gaber, Kos in Tašner, tu; Rifkin, 1997 in 2015; Wallerstein
et al., 2013), kot kaže, vedno bolj artikulirani v alternative, pa so diskurzi
(ne pa nujno tudi prakse) kakovosti edukacije na tej liniji redki.
Literatura in viri
Alvesson, M. (2014) The triumph of emptiness. Consumption, Higher Educati
on and work organization. Oxford: Oxford University Press.
Bauman, Z. (2002) Tekoča moderna. Ljubljana: Cf
Beck, U. (2001) Družba tveganja na poti v neko drugo moderno. Ljubljana: Te
meljna dela.
47
naj bi posredno ali neposredno zmanjševali neenakosti in iz njih izhajajo
ča tveganja. Sem sodijo ideje o skrajševanju delovnega časa (prim. Schor,
2010), univerzalnem temeljnem dohodku (prim. Van Parijs, 2004) in ver
jetno najdlje domišljena alternativa družbe sodelovalnih skupnosti (colla
borative commons) (prim. Rifkin, 2007 in 2015).
Sklep
Kaže, da se je ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti kot regulativni me
hanizem varnosti bolj ali manj umestilo v politike in prakse polja edu
kacije in tam tudi vztraja. Pri tem produktivno razkriva domete in meje
racionalnosti polj, akterjev in agentov, vključenih v konceptualizacije
in zamike UZK. Vprašanje kakovosti se je tako strukturiralo na ozadju
prestrukturiranja regulativnih mehanizmov države blaginje kot želja po
zmanjševanju vpletenosti države v upravljanje javnih podsistemov in kot
pritisk za povečevanje avtonomije akterjev v polju. Pri tem se je večina pri
stopov k UZK ujela v mreže instrumentalne odgovornosti in učinkovito
sti neoliberalnega tipa. Konceptualizacije in zamiki ugotavljanja ter zago
tavljanja kakovosti pa kažejo, da gre v celotnem spektru za kompleksnejši
preplet racionalnosti varnosti od zgolj neoliberalno tržne. Pristopi, ki ref
lektirajo omenjeno ujetje v mreže zagotavljanja varnosti kot mehanizma
skrbi za povečanje dobičkov »podjetnikov«, vzpostavljajo priložnosti za
oblikovanje novih racionalnosti, ki ponujajo nova oprijemališča varnosti
– ne le kakovosti edukacije, temveč širših družbenih premen, h katerim
lahko šolsko polje pomembno prispeva.
Kakšne oblike, prostore in prakse varnosti lahko sodobna družba in
šola še vzpostavita v času, ko enostaven povratek k mehanizmom povojne
države blaginje verjetno ni več mogoč, obstoječi sistemi varnosti pa posta
jajo ironično »dušeči« za vse večji odstotek populacije, ostaja odprto. Ta
sklep pritrjuje tistim, ki opozarjajo, da utopij ne kaže načrtovati, jih je pa
treba resno misliti.
Čeprav so diskurzi, ki nakazujejo temeljne premene v družbi (prim.
Castells, 2012; Gaber, Kos in Tašner, tu; Rifkin, 1997 in 2015; Wallerstein
et al., 2013), kot kaže, vedno bolj artikulirani v alternative, pa so diskurzi
(ne pa nujno tudi prakse) kakovosti edukacije na tej liniji redki.
Literatura in viri
Alvesson, M. (2014) The triumph of emptiness. Consumption, Higher Educati
on and work organization. Oxford: Oxford University Press.
Bauman, Z. (2002) Tekoča moderna. Ljubljana: Cf
Beck, U. (2001) Družba tveganja na poti v neko drugo moderno. Ljubljana: Te
meljna dela.
47
