Page 48 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 48
šolsko polje, letnik xxvii, številka 5–6
pa ga je nadomestila tehnologija učinkovite porabe. Ta je hkrati tudi spre
menila institucionalno in individualno vodenje na način, da sta obe ravni
privzeli vrednotno orientacijo k tržišču skozi podjetnost in potrošništvo
(prim. ibid.) Poprej delujoči mehanizmi socialne države, ki so uravnava
li to drsenje, pa so, pod težo neoliberalnih kritik socialne politike, posta
li neproduktivni.
Linija kritičnih premislekov sodobne ekonomije, ki je najbolj artiku
lirana tako, kliče po »povratku države« kot središča upravljanja in ostaja
v okvirih racionalnosti politične ekonomije. Varnost »od zibelke do gro
ba« na ozadju idej »keynesianskega kapitalizma«, predvsem kot povra
tek socialne države (obvezno socialno zavarovanje, gotovost upokojitve,
varnost v času nezaposlenosti in ob nezmožnosti za delo ...), se ponuja kot
smiselna rešitev (prim. Castells, 2012: str. 1 in Skidelsky, 2012: str. 189).
Tudi ekonomsko polje krepi linijo, ki mehanizme upravljanja z negoto
vostmi (na ozadju disfunkcionalne neenakosti kot proizvoda neoliberal
nega kapitalizma) umešča v polje države. Stiglitz (prim. 2012) tematizira
ekonomsko in socialno disfunkcionalnost neenakosti in odgovornost za
njo pripiše politiki in preko nje državi. Ta bi namreč morala biti tista, ki
uravnava ekonomijo, predvsem skozi davčni sistem. Prav racionalnost sa
moregulirajočega kapitalizma, trdi Stiglitz, je tista, ki je sodobno ekono
mijo pripeljala v krizo. Mit, da bogati ustvarjajo delovna mesta, je razvred
notil vložke v človeški kapital in delovna mesta, ker so se vložki v kapital
pokazali donosnejši (prim. ibid.: str. xiv–xvii).
Naraščajoča neenakost je dosegla točko, ki zavira rast. Povečanje
ekonomske neenakosti in s tem pomanjkanje priložnosti sta trenda, ki sta
dodobra spremenila ekonomijo in demokratično politiko ter družbo. Pi
ketty (prim. 2014) ob iskanju izhodov davčno politiko privzema kot te
meljni mehanizem upravljanja tržišča in širše ekonomije. Dokazuje, da je
bila distribucija bogastva in prihodkov vedno močno politično pogojena
in je nikakor ne gre enačiti z izključno ekonomskimi mehanizmi. Odvisna
je predvsem od relativne moči akterjev znotraj posameznih polj. Ko kapi
talski dobički rastejo hitreje od družbenega produkta, narašča tudi druž
bena neenakost, ki zmanjšuje efektivno povpraševanje in zadolževanje.
Tak kapitalizem je po njegovem samouničujoč in ga je treba reformira
ti, če hočemo, da bo preživel kot oblika tržne ekonomije. Kar je potrebno,
je torej državna regulacija v smeri večje enakosti (prim. ibid). Argumenti
ekonomistov nam torej nedvomno govorijo o neracionalnosti »laisser fai
re« ekonomije in opozarjajo na disfunkcionalnost družbene neenakosti,
ki jo proizvaja neoliberalna ekonomija.
Ostali »alternativni« diskurzi, ki jih Bergman (prim. 2016) strne
pod utopične, se umeščajo v konceptualizacije mehanizmov in politik, ki
46
pa ga je nadomestila tehnologija učinkovite porabe. Ta je hkrati tudi spre
menila institucionalno in individualno vodenje na način, da sta obe ravni
privzeli vrednotno orientacijo k tržišču skozi podjetnost in potrošništvo
(prim. ibid.) Poprej delujoči mehanizmi socialne države, ki so uravnava
li to drsenje, pa so, pod težo neoliberalnih kritik socialne politike, posta
li neproduktivni.
Linija kritičnih premislekov sodobne ekonomije, ki je najbolj artiku
lirana tako, kliče po »povratku države« kot središča upravljanja in ostaja
v okvirih racionalnosti politične ekonomije. Varnost »od zibelke do gro
ba« na ozadju idej »keynesianskega kapitalizma«, predvsem kot povra
tek socialne države (obvezno socialno zavarovanje, gotovost upokojitve,
varnost v času nezaposlenosti in ob nezmožnosti za delo ...), se ponuja kot
smiselna rešitev (prim. Castells, 2012: str. 1 in Skidelsky, 2012: str. 189).
Tudi ekonomsko polje krepi linijo, ki mehanizme upravljanja z negoto
vostmi (na ozadju disfunkcionalne neenakosti kot proizvoda neoliberal
nega kapitalizma) umešča v polje države. Stiglitz (prim. 2012) tematizira
ekonomsko in socialno disfunkcionalnost neenakosti in odgovornost za
njo pripiše politiki in preko nje državi. Ta bi namreč morala biti tista, ki
uravnava ekonomijo, predvsem skozi davčni sistem. Prav racionalnost sa
moregulirajočega kapitalizma, trdi Stiglitz, je tista, ki je sodobno ekono
mijo pripeljala v krizo. Mit, da bogati ustvarjajo delovna mesta, je razvred
notil vložke v človeški kapital in delovna mesta, ker so se vložki v kapital
pokazali donosnejši (prim. ibid.: str. xiv–xvii).
Naraščajoča neenakost je dosegla točko, ki zavira rast. Povečanje
ekonomske neenakosti in s tem pomanjkanje priložnosti sta trenda, ki sta
dodobra spremenila ekonomijo in demokratično politiko ter družbo. Pi
ketty (prim. 2014) ob iskanju izhodov davčno politiko privzema kot te
meljni mehanizem upravljanja tržišča in širše ekonomije. Dokazuje, da je
bila distribucija bogastva in prihodkov vedno močno politično pogojena
in je nikakor ne gre enačiti z izključno ekonomskimi mehanizmi. Odvisna
je predvsem od relativne moči akterjev znotraj posameznih polj. Ko kapi
talski dobički rastejo hitreje od družbenega produkta, narašča tudi druž
bena neenakost, ki zmanjšuje efektivno povpraševanje in zadolževanje.
Tak kapitalizem je po njegovem samouničujoč in ga je treba reformira
ti, če hočemo, da bo preživel kot oblika tržne ekonomije. Kar je potrebno,
je torej državna regulacija v smeri večje enakosti (prim. ibid). Argumenti
ekonomistov nam torej nedvomno govorijo o neracionalnosti »laisser fai
re« ekonomije in opozarjajo na disfunkcionalnost družbene neenakosti,
ki jo proizvaja neoliberalna ekonomija.
Ostali »alternativni« diskurzi, ki jih Bergman (prim. 2016) strne
pod utopične, se umeščajo v konceptualizacije mehanizmov in politik, ki
46
