Page 65 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 3-4: Nasilje, šola, družba II, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 65
t. pivec in a. kozina ■ doživljanje nasilja v mladostništvu ...
Veenstra, Huitsing in Salmivalli, 2011), saj imeti prijatelja, ki je prav tako
deležen nasilja, predstavlja dejavnik tveganja za nastanek viktimizaci-
je (Sentse, Dijkstra, Salmivalli in Cillessen, 2013). Pri viktimizaciji še po-
sebej veliko vlogo igrajo tudi preostali vrstniki, in sicer z vidika socialne
opore, ki jo nudijo učencu (Du, DeGuisto, Albright in Alrehaili, 2018),
prav tako pa so preostali vrstniki, ki v nasilje niso vključeni, opazovalci
nasilja, ki lahko bodisi spodbujajo nasilneža bodisi branijo žrtev in s tem
pomembno vplivajo na nadaljnjo pojavnost viktimizacije (Caravita, Di
Blasio in Salmivalli, 2009). Na splošno je torej mogoče trditi, da pozitivna
plat odnosov z vrstniki učence na nek način ščiti pred pojavom viktimi-
zacije. Pri tem pomembno vlogo igra prosocialno vedenje, ki ga je mogo-
če opredeliti kot skupek prostovoljnih dejanj, ki jih posameznik stori zato,
da pomaga drugim; med taka dejanja sodita altruistična pomoč in sode-
lovanje (Eisenberg, Fabes in Spinrad, 2006). Učenci, za katere je značilno
prosocialno vedenje, imajo več možnosti za pozitivne odnose z vrstniki,
zaradi česar prosocialno vedenje predstavlja varovalni dejavnik viktimi-
zacije (Griese, Buhs in Lester, 2016), a vendar je lahko pri učencih potre-
ba po pripadnosti dovolj močna, da ne glede na doživljanje nasilja delujejo
prosocialno (Griese in Buhs, 2014). Te povezave odpirajo nova raziskoval-
na vprašanja o smeri teh povezav.
Na drugi strani negativna plat odnosov, težavno vedenje učencev,
predstavlja dejavnik tveganja. Težavno vedenje zajema široko paleto ve-
denj, ki vključujejo agresivnost, delikventnost in druga antisocialna ve-
denja (Racz in McMahon, 2011). Predhodne raziskave so pokazale, da
lahko težavno vedenje napoveduje verjetnost, da bo učenec postal žrtev
nasilnega vedenja (Marengo et al., 2018). Pri tem je treba opozoriti, da
je vzdolžna raziskava, ki so jo izvedli Schwartz in sodelavci (Schwartz,
McFadyen-Ketchum, Dodge, Pettit in Bates, 1998), pokazala, da je do-
življanje viktimizacije po poročanju staršev in učiteljev dve leti kasneje
povezano s težavnim vedenjem. Navedeno kaže na povezanost viktimi-
zacije in težavnega vedenja, pri čemer je mogoče zaključiti, da težavno
vedenje predstavlja dejavnik tveganja za razvoj viktimizacije.
Dejavniki na ravni odnosov z učitelji
Učitelji imajo ključno vlogo pri ustvarjanju podpornega in spodbudne-
ga šolskega okolja z vzpostavljanjem dobrih odnosov z učenci, vodenjem
razreda in s predstavljanjem pozitivnega vzgleda za učence (Di Stasio,
Savage in Burgos, 2016). Odnosi med učenci in učitelji vplivajo na razvoj
socialnih spretnosti učencev, učno zavzetost, pozitiven odnos učencev do
šole (Hamre in Pianta, 2005) in so povezani z višjo sprejetostjo s strani vr-
stnikov ter z nižjo stopnjo pozunanjenih težav učencev (Troop-Gordon
63
Veenstra, Huitsing in Salmivalli, 2011), saj imeti prijatelja, ki je prav tako
deležen nasilja, predstavlja dejavnik tveganja za nastanek viktimizaci-
je (Sentse, Dijkstra, Salmivalli in Cillessen, 2013). Pri viktimizaciji še po-
sebej veliko vlogo igrajo tudi preostali vrstniki, in sicer z vidika socialne
opore, ki jo nudijo učencu (Du, DeGuisto, Albright in Alrehaili, 2018),
prav tako pa so preostali vrstniki, ki v nasilje niso vključeni, opazovalci
nasilja, ki lahko bodisi spodbujajo nasilneža bodisi branijo žrtev in s tem
pomembno vplivajo na nadaljnjo pojavnost viktimizacije (Caravita, Di
Blasio in Salmivalli, 2009). Na splošno je torej mogoče trditi, da pozitivna
plat odnosov z vrstniki učence na nek način ščiti pred pojavom viktimi-
zacije. Pri tem pomembno vlogo igra prosocialno vedenje, ki ga je mogo-
če opredeliti kot skupek prostovoljnih dejanj, ki jih posameznik stori zato,
da pomaga drugim; med taka dejanja sodita altruistična pomoč in sode-
lovanje (Eisenberg, Fabes in Spinrad, 2006). Učenci, za katere je značilno
prosocialno vedenje, imajo več možnosti za pozitivne odnose z vrstniki,
zaradi česar prosocialno vedenje predstavlja varovalni dejavnik viktimi-
zacije (Griese, Buhs in Lester, 2016), a vendar je lahko pri učencih potre-
ba po pripadnosti dovolj močna, da ne glede na doživljanje nasilja delujejo
prosocialno (Griese in Buhs, 2014). Te povezave odpirajo nova raziskoval-
na vprašanja o smeri teh povezav.
Na drugi strani negativna plat odnosov, težavno vedenje učencev,
predstavlja dejavnik tveganja. Težavno vedenje zajema široko paleto ve-
denj, ki vključujejo agresivnost, delikventnost in druga antisocialna ve-
denja (Racz in McMahon, 2011). Predhodne raziskave so pokazale, da
lahko težavno vedenje napoveduje verjetnost, da bo učenec postal žrtev
nasilnega vedenja (Marengo et al., 2018). Pri tem je treba opozoriti, da
je vzdolžna raziskava, ki so jo izvedli Schwartz in sodelavci (Schwartz,
McFadyen-Ketchum, Dodge, Pettit in Bates, 1998), pokazala, da je do-
življanje viktimizacije po poročanju staršev in učiteljev dve leti kasneje
povezano s težavnim vedenjem. Navedeno kaže na povezanost viktimi-
zacije in težavnega vedenja, pri čemer je mogoče zaključiti, da težavno
vedenje predstavlja dejavnik tveganja za razvoj viktimizacije.
Dejavniki na ravni odnosov z učitelji
Učitelji imajo ključno vlogo pri ustvarjanju podpornega in spodbudne-
ga šolskega okolja z vzpostavljanjem dobrih odnosov z učenci, vodenjem
razreda in s predstavljanjem pozitivnega vzgleda za učence (Di Stasio,
Savage in Burgos, 2016). Odnosi med učenci in učitelji vplivajo na razvoj
socialnih spretnosti učencev, učno zavzetost, pozitiven odnos učencev do
šole (Hamre in Pianta, 2005) in so povezani z višjo sprejetostjo s strani vr-
stnikov ter z nižjo stopnjo pozunanjenih težav učencev (Troop-Gordon
63
