Page 64 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 3-4: Nasilje, šola, družba II, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 64
šolsko polje, letnik xxx, številka 3–4
in Kopp, 2011). Nenazadnje so pri viktimizaciji zelo pomembne tudi la-
stnosti na ravni posameznika, kot so čustvene in socialne kompetence.
Učenci, ki posedujejo čustvene in socialne kompetence, so v manjši meri
žrtve medvrstniškega nasilja, saj ne predstavljajo t. i. »lahkih tarč«, ki
jih nasilneži navadno izbirajo med sramežljivimi in negotovimi učen-
ci (Olweus, 1997), prav tako se zaradi virov, ki jih te kompetence zanje
predstavljajo, na morebitno nasilje odzovejo na primeren način, kar prav
tako zmanjša verjetnost, da postanejo žrtve nasilja (Lenzi et al., 2015).
Viktimizacija (doživljanje nasilja)
Viktimizacijo (t. i. doživljanje nasilja) je mogoče opredeliti kot izpostavlje-
nost učenca nasilju, ki se s strani enega vrstnika ali skupine vrstnikov po-
navlja dalj časa (Olweus, 1997). Medvrstniško nasilje in viktimizacija sta
povezana, vendar ne identična konstrukta. Na podlagi številnih defini-
cij medvrstniškega nasilja in viktimizacije lahko ugotovimo, da je za iz-
vajanje in tudi doživljanje nasilja značilno naslednje (Salmivalli in Peets,
2009): 1) namen nasilja je škodovati, 2) izvajanje nasilja se ponavlja dalj
časa in 3) med nasilnežem in žrtvijo obstaja razlika v moči (žrtev se s teža-
vo brani pred nasilnežem). Slednje ni nujni pogoj pri viktimizaciji, saj se
doživljanje nasilja lahko zgodi tudi pri posameznikih, ki so drug drugemu
enakovredni, vendar je ravno neravnotežje moči pomemben dejavnik pri
pojavu prilagoditvenih težav učencev (Malecki et al., 2015).
Učenci, ki doživljajo nasilje, sicer predstavljajo heterogeno skupino,
vendar je mogoče izluščiti naslednje skupne značilnosti: višja podredlji-
vost, negotovost vase, nesprejetost s strani vrstnikov (Card in Hodges,
2008) ter širša kategorija težav na področju ponotranjenja. Dejavniki
tveganja za razvoj viktimizacije so hkrati posledice doživljanja nasilja
(Juvonen in Graham, 2014), kar kaže, da se žrtve velikokrat vrtijo v za-
čaranem krogu, saj doživljajo nasilje zaradi nekaterih svojih psihosoci-
alnih težav (npr. anksioznost, slabše socialne spretnosti), posledično pa
doživljanje nasilja vpliva na nastanek teh težav. V skupini viktimiziranih
posameznikov so prav tako učenci, ki hkrati doživljajo nasilje in ga sami
tudi izvajajo (t. i. nasilneži-žrtve); ti predstavljajo najbolj ranljivo skupi-
no med vsemi učenci, ki so vključeni v pojav medvrstniškega nasilja in
viktimizacije (Yang, Li in Salmivalli, 2016).
Dejavniki na ravni odnosov z vrstniki
Vrstniki lahko na več načinov vplivajo na pojav viktimizacije, saj zgolj to,
da imajo učenci enega prijatelja, zmanjša tveganje za pojav viktimizaci-
je (Hodges in Perry, 1999). Pri tem so pomembne tudi lastnosti prijatelja
in kakovost prijateljstva (Bollmer, Milich, Harris in Maras, 2005; Sainio,
62
in Kopp, 2011). Nenazadnje so pri viktimizaciji zelo pomembne tudi la-
stnosti na ravni posameznika, kot so čustvene in socialne kompetence.
Učenci, ki posedujejo čustvene in socialne kompetence, so v manjši meri
žrtve medvrstniškega nasilja, saj ne predstavljajo t. i. »lahkih tarč«, ki
jih nasilneži navadno izbirajo med sramežljivimi in negotovimi učen-
ci (Olweus, 1997), prav tako se zaradi virov, ki jih te kompetence zanje
predstavljajo, na morebitno nasilje odzovejo na primeren način, kar prav
tako zmanjša verjetnost, da postanejo žrtve nasilja (Lenzi et al., 2015).
Viktimizacija (doživljanje nasilja)
Viktimizacijo (t. i. doživljanje nasilja) je mogoče opredeliti kot izpostavlje-
nost učenca nasilju, ki se s strani enega vrstnika ali skupine vrstnikov po-
navlja dalj časa (Olweus, 1997). Medvrstniško nasilje in viktimizacija sta
povezana, vendar ne identična konstrukta. Na podlagi številnih defini-
cij medvrstniškega nasilja in viktimizacije lahko ugotovimo, da je za iz-
vajanje in tudi doživljanje nasilja značilno naslednje (Salmivalli in Peets,
2009): 1) namen nasilja je škodovati, 2) izvajanje nasilja se ponavlja dalj
časa in 3) med nasilnežem in žrtvijo obstaja razlika v moči (žrtev se s teža-
vo brani pred nasilnežem). Slednje ni nujni pogoj pri viktimizaciji, saj se
doživljanje nasilja lahko zgodi tudi pri posameznikih, ki so drug drugemu
enakovredni, vendar je ravno neravnotežje moči pomemben dejavnik pri
pojavu prilagoditvenih težav učencev (Malecki et al., 2015).
Učenci, ki doživljajo nasilje, sicer predstavljajo heterogeno skupino,
vendar je mogoče izluščiti naslednje skupne značilnosti: višja podredlji-
vost, negotovost vase, nesprejetost s strani vrstnikov (Card in Hodges,
2008) ter širša kategorija težav na področju ponotranjenja. Dejavniki
tveganja za razvoj viktimizacije so hkrati posledice doživljanja nasilja
(Juvonen in Graham, 2014), kar kaže, da se žrtve velikokrat vrtijo v za-
čaranem krogu, saj doživljajo nasilje zaradi nekaterih svojih psihosoci-
alnih težav (npr. anksioznost, slabše socialne spretnosti), posledično pa
doživljanje nasilja vpliva na nastanek teh težav. V skupini viktimiziranih
posameznikov so prav tako učenci, ki hkrati doživljajo nasilje in ga sami
tudi izvajajo (t. i. nasilneži-žrtve); ti predstavljajo najbolj ranljivo skupi-
no med vsemi učenci, ki so vključeni v pojav medvrstniškega nasilja in
viktimizacije (Yang, Li in Salmivalli, 2016).
Dejavniki na ravni odnosov z vrstniki
Vrstniki lahko na več načinov vplivajo na pojav viktimizacije, saj zgolj to,
da imajo učenci enega prijatelja, zmanjša tveganje za pojav viktimizaci-
je (Hodges in Perry, 1999). Pri tem so pomembne tudi lastnosti prijatelja
in kakovost prijateljstva (Bollmer, Milich, Harris in Maras, 2005; Sainio,
62
