Page 138 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 3-4: Nasilje, šola, družba II, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 138
šolsko polje, letnik xxx, številka 3–4
Šola in »virtualno« nasilje
Šole k izzivom spletnega nasilja pristopajo različno. Iz odzivov udeležen-
cev na predavanjih in delavnicah je razvidno, da na nekaterih šolah nasi-
lje med njihovimi učenci, ki se ne dogaja v razredu, še vedno obravnavajo
kot nekaj, kar ni stvar šole. Obravnavo fizičnega nasilja imajo šole običaj-
no dobro določeno v svojih pravilnikih, ki ji tudi uporabijo pri odzivanju
na pojave fizičnega nasilja v šoli.
Ko se nasilje preseli na splet, ga v marsikateri šoli ne obravnavajo več
kot del šolske problematike, kar se izkazuje za slab pristop. Spletno na-
silje ima namreč pogosto zelo neprijeten povratni učinek (angl. »ping-
-pong« efekt). Običajno se začne v fizičnem svetu, se nadaljuje in raz-
mahne v »virtualnem« in se potem spet vrne v fizičnega v veliko hujši
obliki.
Na srečo strokovnjaki na Arnesu opažamo, da se ta perspektiva po-
časi spreminja. Vse več šol se aktivno vključuje v dogajanje, ko zaznajo, da
se dogaja »nevidno« nasilje, in vse redkejše so tiste šole, ki na to gleda-
jo kot na problem, ki se ne tiče šole, če se ni zgodil ravno med šolsko uro
ali v šolskem prostoru. Naše dosedanje izkušnje kažejo, da je na šolah, ki
hitro rešujejo vsak pojav nasilja, le-tega manj in je tudi manj intenzivno.
Ažurno in jasno odzivanje na nasilje zmanjšuje pojavnost nasilja in delu-
je preventivno.
S problematiko spletnega nasilja se mnoge šole uspešno soočajo. O
tem pričajo primeri dobrih praks, kot je na primer priprava internih ak-
tov, ki jih šole pripravijo skupaj s starši. Če ti pravilniki vključujejo načr-
tovanje proaktivnih in preventivnih dejavnosti s področja spletne varno-
sti in rabe pametnih telefonov ter nabor možnih ukrepov ob kršitvah, se
starši storilcev in žrtev, zaradi vključenosti v pripravo šolskih pravil, od kr-
šitvah drugače odzovejo.
Za odzivanje na nasilje sicer ne obstaja splošen pristop (»recept«), ki
bi deloval v vseh primerih. Na ustreznost odziva vplivajo mnogi dejavniki,
od starosti in spola žrtve ter oblike nasilja do specifik lokalnega okolja in
tudi staršev žrtev in storilcev.
Obstaja pa nekaj splošnih predpostavk za uspešno omejevanje »vir-
tualnega« nasilja na šolah. Sodelovanje staršev pri pripravi šolskih pra-
vil smo že omenili. Verjetno pa je najbolj pomembna aktivnost ozavešča-
nje – tako učencev, kot učiteljev in staršev. Pogosto se namreč otroci, ki
nasilje izvajajo ali pri njem sodelujejo, niti ne zavedajo teže lastnega po-
četja in se jim zdi, da gre le za šalo. Drugi problem »oddaljenega« nasi-
lja je odsotnost povratne informacije o tem, kako hudo je žrtev prizade-
ta. Zaradi tega nasilnež pogosto izvede veliko hujše nasilje, kot bi ga, če bi
136
Šola in »virtualno« nasilje
Šole k izzivom spletnega nasilja pristopajo različno. Iz odzivov udeležen-
cev na predavanjih in delavnicah je razvidno, da na nekaterih šolah nasi-
lje med njihovimi učenci, ki se ne dogaja v razredu, še vedno obravnavajo
kot nekaj, kar ni stvar šole. Obravnavo fizičnega nasilja imajo šole običaj-
no dobro določeno v svojih pravilnikih, ki ji tudi uporabijo pri odzivanju
na pojave fizičnega nasilja v šoli.
Ko se nasilje preseli na splet, ga v marsikateri šoli ne obravnavajo več
kot del šolske problematike, kar se izkazuje za slab pristop. Spletno na-
silje ima namreč pogosto zelo neprijeten povratni učinek (angl. »ping-
-pong« efekt). Običajno se začne v fizičnem svetu, se nadaljuje in raz-
mahne v »virtualnem« in se potem spet vrne v fizičnega v veliko hujši
obliki.
Na srečo strokovnjaki na Arnesu opažamo, da se ta perspektiva po-
časi spreminja. Vse več šol se aktivno vključuje v dogajanje, ko zaznajo, da
se dogaja »nevidno« nasilje, in vse redkejše so tiste šole, ki na to gleda-
jo kot na problem, ki se ne tiče šole, če se ni zgodil ravno med šolsko uro
ali v šolskem prostoru. Naše dosedanje izkušnje kažejo, da je na šolah, ki
hitro rešujejo vsak pojav nasilja, le-tega manj in je tudi manj intenzivno.
Ažurno in jasno odzivanje na nasilje zmanjšuje pojavnost nasilja in delu-
je preventivno.
S problematiko spletnega nasilja se mnoge šole uspešno soočajo. O
tem pričajo primeri dobrih praks, kot je na primer priprava internih ak-
tov, ki jih šole pripravijo skupaj s starši. Če ti pravilniki vključujejo načr-
tovanje proaktivnih in preventivnih dejavnosti s področja spletne varno-
sti in rabe pametnih telefonov ter nabor možnih ukrepov ob kršitvah, se
starši storilcev in žrtev, zaradi vključenosti v pripravo šolskih pravil, od kr-
šitvah drugače odzovejo.
Za odzivanje na nasilje sicer ne obstaja splošen pristop (»recept«), ki
bi deloval v vseh primerih. Na ustreznost odziva vplivajo mnogi dejavniki,
od starosti in spola žrtve ter oblike nasilja do specifik lokalnega okolja in
tudi staršev žrtev in storilcev.
Obstaja pa nekaj splošnih predpostavk za uspešno omejevanje »vir-
tualnega« nasilja na šolah. Sodelovanje staršev pri pripravi šolskih pra-
vil smo že omenili. Verjetno pa je najbolj pomembna aktivnost ozavešča-
nje – tako učencev, kot učiteljev in staršev. Pogosto se namreč otroci, ki
nasilje izvajajo ali pri njem sodelujejo, niti ne zavedajo teže lastnega po-
četja in se jim zdi, da gre le za šalo. Drugi problem »oddaljenega« nasi-
lja je odsotnost povratne informacije o tem, kako hudo je žrtev prizade-
ta. Zaradi tega nasilnež pogosto izvede veliko hujše nasilje, kot bi ga, če bi
136
