Page 139 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 3-4: Nasilje, šola, družba II, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 139
m. vreča ■ spletno nasilje, virtualno nasilje ...
imel svojo žrtev pred seboj. Šola je tista, ki lahko učence in učitelje nauči
prepoznavati spletno nasilje, in tista, ki se mora vključiti v njegovo aktiv-
no reševanje, ko se pojavi. Šole poročajo, da so najbolj uspešne, če kombi-
nirajo gostovanja zunanjih izvajalcev predavanj in delavnic ter redne ak-
tivnosti, ki jih vključujejo v pedagoški proces. Običajno imajo predavanja
in delavnice, ki jih izvajajo zunanji strokovnjaki, večjo težo pri poslušal-
cih, a če temu ne sledijo tudi kasnejše aktivnosti na šoli, postane temati-
ka zlahka pozabljena.
Zakaj je osveščanje tako pomembno in ga vedno izpostavljamo na
prvem mestu? Običajno storilec, ki izvaja nasilje, to lahko počne, ker
njegovi vrstniki dogajanje molče spremljajo in se na nasilje ne odzove-
jo. Najbolj običajen odgovor na vprašanje: »Zakaj nisi nikomur pove-
dal, kaj se dogaja?« je: »Nočem tožarit.« Če torej otroci, ki so priče na-
silja, to prepoznajo kot nasilje in so ponotranjili sporočilo, da se je treba
na nasilje odzvati in pomagati žrtvi, namesto da s svojim molkom šči-
tijo storilca – da je žrtev tista, ki potrebuje pomoč, in ne nasilnež –, ne
bomo imeli težav z odkrivanjem storilcev in s preprečevanjem nadaljnjih
incidentov.
Pogosto se tudi dogaja, da se žrtve nasilja s svojim problemom sicer
obrnejo na učitelja ali svetovalnega delavca na šoli, a hkrati prosijo, naj
tega nikomur ne pove, saj se bojijo, da se bo njihov položaj še poslabšal.
Šola mora otrokom posredovati nedvoumno sporočilo, da je nasilje
nedopustno in da bo vedno ukrepala pri tem. Hkrati jim mora sporoča-
ti, da zna zaščititi tako žrtev, kot tistega, ki bo žrtvi pomagal, in da se zna
tudi odzvati na dogajanje. Zelo pomembno je, da se žrtev zaveda, da ustra-
hovalci nimajo pravice početi tega, kar počnejo, ter da ima nekoga, na ka-
terega se lahko obrne po pomoč.
Pri odzivnosti šol na »virtualno« nasilje se srečujemo še z dvema
ključnima izzivoma. Šole nimajo vedno dovolj znanja in ustreznih ka-
drov, ki bi tematiko poznali do te mere, da bi vedeli, kako se odzvati na
posamezno obliko nasilja. Drugi izziv je strah pred tehnologijo. Mnogo
zaposlenih v šolstvu se ob srečanju s pojavi in oblikami nasilja, ki jih ne
poznajo in ne razumejo, raje sploh ne odzove nanje, saj imajo občutek, da
bodo ob odzivu pokazali svoje nepoznavanje tehnologij. Njihovo sporo-
čilo storilcem in žrtvam nasilja ne bi moglo biti slabše. Šole o opisanem
poročajo strokovnjakom najpogosteje ustno v zaupnem okolju delavnic.
Negativna posledica neodziva ali zanikanja problema na šoli je zato tudi
pomanjkanje širjenja zanesljivih informacij o nasilnih dogodkih z doku-
mentiranimi objavami, ki bi omogočale sistematičen razvoj ukrepov za
pomoč.
137
imel svojo žrtev pred seboj. Šola je tista, ki lahko učence in učitelje nauči
prepoznavati spletno nasilje, in tista, ki se mora vključiti v njegovo aktiv-
no reševanje, ko se pojavi. Šole poročajo, da so najbolj uspešne, če kombi-
nirajo gostovanja zunanjih izvajalcev predavanj in delavnic ter redne ak-
tivnosti, ki jih vključujejo v pedagoški proces. Običajno imajo predavanja
in delavnice, ki jih izvajajo zunanji strokovnjaki, večjo težo pri poslušal-
cih, a če temu ne sledijo tudi kasnejše aktivnosti na šoli, postane temati-
ka zlahka pozabljena.
Zakaj je osveščanje tako pomembno in ga vedno izpostavljamo na
prvem mestu? Običajno storilec, ki izvaja nasilje, to lahko počne, ker
njegovi vrstniki dogajanje molče spremljajo in se na nasilje ne odzove-
jo. Najbolj običajen odgovor na vprašanje: »Zakaj nisi nikomur pove-
dal, kaj se dogaja?« je: »Nočem tožarit.« Če torej otroci, ki so priče na-
silja, to prepoznajo kot nasilje in so ponotranjili sporočilo, da se je treba
na nasilje odzvati in pomagati žrtvi, namesto da s svojim molkom šči-
tijo storilca – da je žrtev tista, ki potrebuje pomoč, in ne nasilnež –, ne
bomo imeli težav z odkrivanjem storilcev in s preprečevanjem nadaljnjih
incidentov.
Pogosto se tudi dogaja, da se žrtve nasilja s svojim problemom sicer
obrnejo na učitelja ali svetovalnega delavca na šoli, a hkrati prosijo, naj
tega nikomur ne pove, saj se bojijo, da se bo njihov položaj še poslabšal.
Šola mora otrokom posredovati nedvoumno sporočilo, da je nasilje
nedopustno in da bo vedno ukrepala pri tem. Hkrati jim mora sporoča-
ti, da zna zaščititi tako žrtev, kot tistega, ki bo žrtvi pomagal, in da se zna
tudi odzvati na dogajanje. Zelo pomembno je, da se žrtev zaveda, da ustra-
hovalci nimajo pravice početi tega, kar počnejo, ter da ima nekoga, na ka-
terega se lahko obrne po pomoč.
Pri odzivnosti šol na »virtualno« nasilje se srečujemo še z dvema
ključnima izzivoma. Šole nimajo vedno dovolj znanja in ustreznih ka-
drov, ki bi tematiko poznali do te mere, da bi vedeli, kako se odzvati na
posamezno obliko nasilja. Drugi izziv je strah pred tehnologijo. Mnogo
zaposlenih v šolstvu se ob srečanju s pojavi in oblikami nasilja, ki jih ne
poznajo in ne razumejo, raje sploh ne odzove nanje, saj imajo občutek, da
bodo ob odzivu pokazali svoje nepoznavanje tehnologij. Njihovo sporo-
čilo storilcem in žrtvam nasilja ne bi moglo biti slabše. Šole o opisanem
poročajo strokovnjakom najpogosteje ustno v zaupnem okolju delavnic.
Negativna posledica neodziva ali zanikanja problema na šoli je zato tudi
pomanjkanje širjenja zanesljivih informacij o nasilnih dogodkih z doku-
mentiranimi objavami, ki bi omogočale sistematičen razvoj ukrepov za
pomoč.
137
