Page 134 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 3-4: Nasilje, šola, družba II, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 134
šolsko polje, letnik xxx, številka 3–4
ključnega pomena življenjske izkušnje, ki pa jih otroci še nimajo. Odrasli
smo torej tisti, ki se moramo naučiti specifik interneta in novih tehnolo-
gij, da bomo lahko otrokom v oporo, če zaidejo v težave.
S tem, ko odrasli mladim sporočamo, da so v tem »novem svetu«
sami, jim sporočamo tudi, da je to pravzaprav nekakšen »divji zahod«,
kjer velja zakon močnejšega in kamor ne seže roka pravice. V pogovorih
z mladimi, iz prijav in delavnic strokovnjaki Centra za varnejši internet
opažamo, da mladi odraslih, z redkimi izjemami, ne vidijo v vlogi odra-
slih, ko gre za njihove probleme v »virtualnem« svetu. Vidijo nas kot ge-
neracije, ki jih je na ključnih področjih povozil čas. Opazijo predvsem, da
nismo intuitivni pri rabi tehnologij, mi pa se običajno ne zavedamo, kako
zelo slabo so otroci opremljeni za vstop v svet digitalnih tehnologij, saj se
tudi nam običajno zdi, da je hitro in spretno »klikanje« tudi znak pozna-
vanja medija. V predinternetnih časih so bili odrasli za otroka referenca
na vseh področjih, zdaj pa so na področju interneta in novih tehnologij to
običajno kar njihovi vrstniki.
Sedanji mladi uporabniki so zrasli z vseprisotno novo tehnologijo, ki
se jim zdi povsem samoumevna, zato so pri uporabi tehnologij samozave-
stni, saj so jim domače in tudi s stalnimi spremembami nimajo težav. Pri
vsem tem navidezno ekspertnem znanju pa običajno spregledajo bistve-
no. Tisto, kar poznajo, temelji na podstati, ki je pravzaprav ne razumejo.
Izkaže se, da večina mladih uporabnikov izredno slabo pozna delovanje
in naravo omrežij ter tehnologij. Pomembno jim je le to, da njihove prilju-
bljene aplikacije, igrice ali družbena omrežja delujejo – kako in zakaj, pa
jih običajno ne zanima. To znanje se mogoče na prvi pogled zdi povsem
nepotrebno, a zaradi svojega nepoznavanja so lahko idealne žrtve zavaja-
nja in manipulacij.
Mladim je izredno pomembna njihova »digitalna podoba«. Ure in
ure vložijo v pripravo tistega dela njihovega »digitalnega vtisa«, ki se ga
zavedajo. Ob tem pa hkrati gradijo tudi veliko večji in njim nevidni »digi-
talni odtis«. Odtis, ki prispeva h gradnji »big data« oziroma velikih po-
datkovnih baz, ki, če jim to dopustimo, prek naše rabe brskalnikov, druž-
benih omrežij, »brezplačniške« elektronske pošte, pa raznih aplikacij in
igric ter celo preko vzorca naše uporabe računalniške miške beležijo bolj
ali manj vse o nas – od naše dnevne rutine do naših najintimnejših želja in
celo zdravstvenega stanja.
Pri iskanju po spletu se mladi tudi ne zavedajo, da vsi živimo v »in-
ternetnem mehurčku«, ki nam zadetke iskanja razvršča glede na naše prej-
šnje izbire, kar pomeni, da nam iskalni niz med prvimi zadetki prikaže le
tisto, za kar algoritmi »mislijo«, da nas bo najbolj pritegnilo. Razvrstitev
rezultatov je seveda izredno pomembna, saj povprečen uporabnik nikoli
132
ključnega pomena življenjske izkušnje, ki pa jih otroci še nimajo. Odrasli
smo torej tisti, ki se moramo naučiti specifik interneta in novih tehnolo-
gij, da bomo lahko otrokom v oporo, če zaidejo v težave.
S tem, ko odrasli mladim sporočamo, da so v tem »novem svetu«
sami, jim sporočamo tudi, da je to pravzaprav nekakšen »divji zahod«,
kjer velja zakon močnejšega in kamor ne seže roka pravice. V pogovorih
z mladimi, iz prijav in delavnic strokovnjaki Centra za varnejši internet
opažamo, da mladi odraslih, z redkimi izjemami, ne vidijo v vlogi odra-
slih, ko gre za njihove probleme v »virtualnem« svetu. Vidijo nas kot ge-
neracije, ki jih je na ključnih področjih povozil čas. Opazijo predvsem, da
nismo intuitivni pri rabi tehnologij, mi pa se običajno ne zavedamo, kako
zelo slabo so otroci opremljeni za vstop v svet digitalnih tehnologij, saj se
tudi nam običajno zdi, da je hitro in spretno »klikanje« tudi znak pozna-
vanja medija. V predinternetnih časih so bili odrasli za otroka referenca
na vseh področjih, zdaj pa so na področju interneta in novih tehnologij to
običajno kar njihovi vrstniki.
Sedanji mladi uporabniki so zrasli z vseprisotno novo tehnologijo, ki
se jim zdi povsem samoumevna, zato so pri uporabi tehnologij samozave-
stni, saj so jim domače in tudi s stalnimi spremembami nimajo težav. Pri
vsem tem navidezno ekspertnem znanju pa običajno spregledajo bistve-
no. Tisto, kar poznajo, temelji na podstati, ki je pravzaprav ne razumejo.
Izkaže se, da večina mladih uporabnikov izredno slabo pozna delovanje
in naravo omrežij ter tehnologij. Pomembno jim je le to, da njihove prilju-
bljene aplikacije, igrice ali družbena omrežja delujejo – kako in zakaj, pa
jih običajno ne zanima. To znanje se mogoče na prvi pogled zdi povsem
nepotrebno, a zaradi svojega nepoznavanja so lahko idealne žrtve zavaja-
nja in manipulacij.
Mladim je izredno pomembna njihova »digitalna podoba«. Ure in
ure vložijo v pripravo tistega dela njihovega »digitalnega vtisa«, ki se ga
zavedajo. Ob tem pa hkrati gradijo tudi veliko večji in njim nevidni »digi-
talni odtis«. Odtis, ki prispeva h gradnji »big data« oziroma velikih po-
datkovnih baz, ki, če jim to dopustimo, prek naše rabe brskalnikov, druž-
benih omrežij, »brezplačniške« elektronske pošte, pa raznih aplikacij in
igric ter celo preko vzorca naše uporabe računalniške miške beležijo bolj
ali manj vse o nas – od naše dnevne rutine do naših najintimnejših želja in
celo zdravstvenega stanja.
Pri iskanju po spletu se mladi tudi ne zavedajo, da vsi živimo v »in-
ternetnem mehurčku«, ki nam zadetke iskanja razvršča glede na naše prej-
šnje izbire, kar pomeni, da nam iskalni niz med prvimi zadetki prikaže le
tisto, za kar algoritmi »mislijo«, da nas bo najbolj pritegnilo. Razvrstitev
rezultatov je seveda izredno pomembna, saj povprečen uporabnik nikoli
132
