Page 137 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 3-4: Nasilje, šola, družba II, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 137
m. vreča ■ spletno nasilje, virtualno nasilje ...
posledica izsiljevanja: »Če ne boš naredila …, bom objavil slike, ki si mi
jih poslala.«
Mladi neredko zaidejo v konflikte z vrstniki zgolj zaradi nepozna-
vanja »netikete« oziroma spletnega bontona. Na spletu, ravno tako kot v
našem fizičnem svetu, obstaja vrsta nenapisanih pravil, ki se jih drži veči-
na uporabnikov. Otrok pa običajno niti v svoji družini niti v šoli ne dobi
napotkov, kaj velja za lepe manire na spletu – ali vsaj tega, kaj so osnovna
pravila dopustnega obnašanja.
Eden od najpogostejših razlogov za tovrstne spore je objavljanje slik
ali videoposnetkov, na katerih so prijatelji ali sošolci, brez njihovega pri-
stanka. Otroci – žal pa tudi mnogi odrasli – se namreč ne zavedajo, da se
tu internet korenito loči od našega fizičnega sveta. Če pokažejo prijate-
ljem slike s počitnic ali z zabave, te slike vidi le ozek krog ljudi in tudi ti
so jih le enkrat videli in kasneje večino tudi pozabili. Če pa iste slike obja-
vijo na internetu, je to vidno veliko širšemu krogu ljudi oziroma verjetno
kar vsemu svetu, saj velik del otrok – žal tudi odraslih – ne zna nastavi-
ti zaščite zasebnosti svojih objav v spletnem orodju, ki ga uporabljajo. Kar
je objavljeno, ostane na spletu. Tudi pri izbrisani povezavi do slike je ta še
vedno dostopna na strežniku družbenega omrežja. Pri objavah »zelo za-
nimivih« slik se zelo hitro zgodi, da se širijo in množijo s skorajda svetlob-
no hitrostjo. Take objave so lahko stvar ponesrečene šale, nepremišljeno-
sti ali tudi zlonamernosti.
Omeniti velja, da so lahko celo otrokovi starši tisti, ki z nepremišlje-
nimi objavami spravijo svojega otroka v položaj žrtve. Novi starši so se-
veda zelo srečni in mnogi želijo z drugimi deliti vsak otrokov trenutek.
Objavijo slike s pripisi »kako je ljubek, ko se kremži« ali pa »prvič na ka-
hlici«. Nekaj let kasneje se osnovnošolec, ko njegovi sošolci najdejo »ljub-
ke« slike staršev in jih delijo z drugimi, lahko počuti zelo slabo. V oviru
aktivnosti projekta Safe.si in v okviru osveščevalnih aktivnosti Arnesa ve-
liko govorimo s šolami, ki nam poročajo, da je najbolj pogost pojav, ki ga
zaznavajo v zadnjih letih, predvsem nedovoljeno snemanje in objava po-
snetkov. Tu gre lahko za posnetke učiteljev, običajno pri pouku, ali vrstni-
kov, ki jih zelo pogosto posnamejo v neprijetnih situacijah in posnetke
lahko dodatno obdelajo. Na voljo so celo že pripravljena orodja za popače-
nje slike, kot je npr. risanje rogov. Take objave so lahko mišljene tudi kot
šala, a običajno jih tisti, ki je na posnetku, ne vidi tako.
Žal tudi opažamo, da so mladi, ki so priče nadlegovanju, pogosto le
pasivni opazovalci. Ni neobičajno, da se prav nihče ne postavi na stran žr-
tve. Pogosto namreč tudi otroci, ki dogajanje spremljajo, le-tega ne prepo-
znajo kot nasilje. Neredko je taka tudi reakcija staršev, predvsem staršev
storilcev: »Pa saj so še otroci – se pač igrajo, a ne?«
135
posledica izsiljevanja: »Če ne boš naredila …, bom objavil slike, ki si mi
jih poslala.«
Mladi neredko zaidejo v konflikte z vrstniki zgolj zaradi nepozna-
vanja »netikete« oziroma spletnega bontona. Na spletu, ravno tako kot v
našem fizičnem svetu, obstaja vrsta nenapisanih pravil, ki se jih drži veči-
na uporabnikov. Otrok pa običajno niti v svoji družini niti v šoli ne dobi
napotkov, kaj velja za lepe manire na spletu – ali vsaj tega, kaj so osnovna
pravila dopustnega obnašanja.
Eden od najpogostejših razlogov za tovrstne spore je objavljanje slik
ali videoposnetkov, na katerih so prijatelji ali sošolci, brez njihovega pri-
stanka. Otroci – žal pa tudi mnogi odrasli – se namreč ne zavedajo, da se
tu internet korenito loči od našega fizičnega sveta. Če pokažejo prijate-
ljem slike s počitnic ali z zabave, te slike vidi le ozek krog ljudi in tudi ti
so jih le enkrat videli in kasneje večino tudi pozabili. Če pa iste slike obja-
vijo na internetu, je to vidno veliko širšemu krogu ljudi oziroma verjetno
kar vsemu svetu, saj velik del otrok – žal tudi odraslih – ne zna nastavi-
ti zaščite zasebnosti svojih objav v spletnem orodju, ki ga uporabljajo. Kar
je objavljeno, ostane na spletu. Tudi pri izbrisani povezavi do slike je ta še
vedno dostopna na strežniku družbenega omrežja. Pri objavah »zelo za-
nimivih« slik se zelo hitro zgodi, da se širijo in množijo s skorajda svetlob-
no hitrostjo. Take objave so lahko stvar ponesrečene šale, nepremišljeno-
sti ali tudi zlonamernosti.
Omeniti velja, da so lahko celo otrokovi starši tisti, ki z nepremišlje-
nimi objavami spravijo svojega otroka v položaj žrtve. Novi starši so se-
veda zelo srečni in mnogi želijo z drugimi deliti vsak otrokov trenutek.
Objavijo slike s pripisi »kako je ljubek, ko se kremži« ali pa »prvič na ka-
hlici«. Nekaj let kasneje se osnovnošolec, ko njegovi sošolci najdejo »ljub-
ke« slike staršev in jih delijo z drugimi, lahko počuti zelo slabo. V oviru
aktivnosti projekta Safe.si in v okviru osveščevalnih aktivnosti Arnesa ve-
liko govorimo s šolami, ki nam poročajo, da je najbolj pogost pojav, ki ga
zaznavajo v zadnjih letih, predvsem nedovoljeno snemanje in objava po-
snetkov. Tu gre lahko za posnetke učiteljev, običajno pri pouku, ali vrstni-
kov, ki jih zelo pogosto posnamejo v neprijetnih situacijah in posnetke
lahko dodatno obdelajo. Na voljo so celo že pripravljena orodja za popače-
nje slike, kot je npr. risanje rogov. Take objave so lahko mišljene tudi kot
šala, a običajno jih tisti, ki je na posnetku, ne vidi tako.
Žal tudi opažamo, da so mladi, ki so priče nadlegovanju, pogosto le
pasivni opazovalci. Ni neobičajno, da se prav nihče ne postavi na stran žr-
tve. Pogosto namreč tudi otroci, ki dogajanje spremljajo, le-tega ne prepo-
znajo kot nasilje. Neredko je taka tudi reakcija staršev, predvsem staršev
storilcev: »Pa saj so še otroci – se pač igrajo, a ne?«
135
