Page 183 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 183
m. hmelak in a. oprešnik ■ odraščanje v potrošniški družbi
Zaključek
Da bi potrošništvo delovalo in preživelo, moramo pri tem sodelovati vsi.
Zato se potrošniška socializacija, ki nas vpelje v dobro utečen sistem, zač
ne pravzaprav takoj po rojstvu in se intenzivno nadaljuje v zgodnjih otro
ških letih, kot tudi kasneje. S tem procesom se ustvari ubogljivega, delov
nega posameznika, ki še najbolj od vsega rad zapravlja. Z denarjem, ki ga
nima, kupuje stvari, da bi impresioniral in zadovoljil sebe ter seveda dru
ge. S tem zvitim procesom oglaševalci in industrija zvesto sledijo nareku
neoliberalne logike potrošnje. S tem ustvarjajo nek »status quo«, v kate
rem se sistem pravzaprav razvija in išče vedno nove rešitve, kako indoktri
nirati čim več članov. Lahko se strinjamo, da sta oglaševanje in indoktri
nacija otrok nujna za vzdrževanje sistema, v katerem živimo. Ne imenuje
se zastonj »sistem blaginje«. Ampak kam to vodi? V ubogljive in nekri
tične odrasle posameznike, ki trošijo težko prigaran denar, da zadovoljijo
svoje egoistične in narcisoidne potrebe ter s tem impresionirajo druge, ki
jim pa za to v bistvu ni mar oz. tega pogosto sploh ne opazijo.
Otroci imajo malo osebnih izkušenj s potrošniškimi izdelki, zaradi
tega izražajo relativno visoko zaupanje v oglaševanje. Ker se tako obnašajo
tudi njihovi starši, ki so zanje vzor, v to ne dvomijo, ampak sprejmemo kot
normalen proces delovanja in obnašanja. Zaradi vsega tega ne morejo oce
niti dejanske vrednosti sporočil, ki so jim namenjena. Na primer, predšol
ski otrok sliši oglas, ki promovira izdelek po določeni ceni, vendar pa za
radi svoje starosti in stopnje razvoja nima niti znanja niti vpogleda v širši
kontekst, po katerem bi lahko ocenil, ali je cena primerna temu izdelku in
družinskemu proračunu. Otroci prav tako ne znajo primerjati cen različ
nih izdelkov in za razliko od odraslih ne poznajo razlik med različnimi ce
novnimi kategorijami izdelkov.
V zadnjih časih se veliko strokovnjakov sprašuje, ali bi bilo smiselno
omejiti ali celo prepovedati oglaševanje otrokom. Glede na to, da živimo v
družbi, kjer smo vsakodnevno večkrat in res povsod že obkroženi z različ
nimi mediji, ki so nosilci oglaševanja, to niti ne bi bilo izvedljivo. Zato se je
veliko bolj smotrno vprašati, kako že (predšolske) otroke učiti obnašanja
in delovanja v potrošniški družbi. Razvijati kritično mišljenje v povezavi
z oglaševanjem. Predvsem pa kot starši oz. drugi odrasli z njimi kakovo
stno preživeti čas, se pogovarjati o vlogi in pomenu medijev, potrošništva
in oglaševanja. To je, po naši oceni, edina pravilna borba proti nekritične
mu potrošniku.
Literatura
Acuff, D. S. (1997). What Kids Buy and Why: The Psychology of Marketing to
Kids, New York: The Free Press.
181
Zaključek
Da bi potrošništvo delovalo in preživelo, moramo pri tem sodelovati vsi.
Zato se potrošniška socializacija, ki nas vpelje v dobro utečen sistem, zač
ne pravzaprav takoj po rojstvu in se intenzivno nadaljuje v zgodnjih otro
ških letih, kot tudi kasneje. S tem procesom se ustvari ubogljivega, delov
nega posameznika, ki še najbolj od vsega rad zapravlja. Z denarjem, ki ga
nima, kupuje stvari, da bi impresioniral in zadovoljil sebe ter seveda dru
ge. S tem zvitim procesom oglaševalci in industrija zvesto sledijo nareku
neoliberalne logike potrošnje. S tem ustvarjajo nek »status quo«, v kate
rem se sistem pravzaprav razvija in išče vedno nove rešitve, kako indoktri
nirati čim več članov. Lahko se strinjamo, da sta oglaševanje in indoktri
nacija otrok nujna za vzdrževanje sistema, v katerem živimo. Ne imenuje
se zastonj »sistem blaginje«. Ampak kam to vodi? V ubogljive in nekri
tične odrasle posameznike, ki trošijo težko prigaran denar, da zadovoljijo
svoje egoistične in narcisoidne potrebe ter s tem impresionirajo druge, ki
jim pa za to v bistvu ni mar oz. tega pogosto sploh ne opazijo.
Otroci imajo malo osebnih izkušenj s potrošniškimi izdelki, zaradi
tega izražajo relativno visoko zaupanje v oglaševanje. Ker se tako obnašajo
tudi njihovi starši, ki so zanje vzor, v to ne dvomijo, ampak sprejmemo kot
normalen proces delovanja in obnašanja. Zaradi vsega tega ne morejo oce
niti dejanske vrednosti sporočil, ki so jim namenjena. Na primer, predšol
ski otrok sliši oglas, ki promovira izdelek po določeni ceni, vendar pa za
radi svoje starosti in stopnje razvoja nima niti znanja niti vpogleda v širši
kontekst, po katerem bi lahko ocenil, ali je cena primerna temu izdelku in
družinskemu proračunu. Otroci prav tako ne znajo primerjati cen različ
nih izdelkov in za razliko od odraslih ne poznajo razlik med različnimi ce
novnimi kategorijami izdelkov.
V zadnjih časih se veliko strokovnjakov sprašuje, ali bi bilo smiselno
omejiti ali celo prepovedati oglaševanje otrokom. Glede na to, da živimo v
družbi, kjer smo vsakodnevno večkrat in res povsod že obkroženi z različ
nimi mediji, ki so nosilci oglaševanja, to niti ne bi bilo izvedljivo. Zato se je
veliko bolj smotrno vprašati, kako že (predšolske) otroke učiti obnašanja
in delovanja v potrošniški družbi. Razvijati kritično mišljenje v povezavi
z oglaševanjem. Predvsem pa kot starši oz. drugi odrasli z njimi kakovo
stno preživeti čas, se pogovarjati o vlogi in pomenu medijev, potrošništva
in oglaševanja. To je, po naši oceni, edina pravilna borba proti nekritične
mu potrošniku.
Literatura
Acuff, D. S. (1997). What Kids Buy and Why: The Psychology of Marketing to
Kids, New York: The Free Press.
181
