Page 150 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 150
šolsko polje, letnik xxix, številka 3–4
Družina kot najpomembnejši varovalni dejavnik
preprečevanja uporabe psihoaktivnih snovi
Žmuc Tomori (1994: 11) je zapisala »vse, kar je za otroštvo res bistvenega,
se zgodi v družini«. Pahole (2011) pravi, da je družina tista, ki da izkušnje
prvih odnosov in varnosti, nas zaznamuje in opredeli. Pšunder (1994: 57)
navaja, da je za družino značilno individualno ukvarjanje z otrokom, kar
doprinese k uspešnosti v vzgoji. Močno vpliva na otrokov razvoj in njego
ve kasnejše odločitve, med katere sodi tudi uporaba psihoaktivnih snovi.
Slednje kaže na velik pomen družine ter starševstva pri preventivi. Ker je
tvegano vedenje povezano z uporabo psihoaktivnih snovi, na katere lahko
vpliva družina, bomo na kratko osvetlili pomen družine za mladostnika.
Veliko družin obdobje mladostništva zamaje v temeljih, kajti mla
dostnik vnaša vanjo potrebo po spremembi (Pahole, 2011). Zupančič in
Svetina (2004) izpostavita, da se v tem obdobju začne spreminjati odnos
med mladostnikom in starši, saj mladostnik bolj dejavno komunicira s šir
šim socialnim okoljem. Puklek Levpušček (2011) govori o reorganizaci
ji odnosa med starši in mladostnikom ter izpostavi, da je prav ta odnos v
tem obdobju zelo pomemben. Navaja, da gre v tem odnosu za vzajemno
učinkovitost obeh strani. Prav starši lahko s svojim vedenjem mladostni
ka usmerjajo k odgovornejšemu vedenju in ravnanju, hkrati pa lahko mla
dostnik z večjo zrelostjo vpliva na večje zaupanje staršev.
Nekateri avtorji (Pšunder, 1994; Trampuž, 1994; Vodopivec,
1998) izpostavijo vzgojo otrok kot eno najpomembnejših nalog staršev.
Ugotavljajo, da vzgoja močno vpliva na otrokov razvoj in njegove odloči
tve. Raziskava (Becona et al., 2012), ki je preučevala vzgojni stil staršev in
uporabo psihoaktivnih snovi, je pokazala, da je avtoritativni vzgojni stil
varovalni dejavnik glede uporabe psihoaktivnih snovi, medtem ko brez
brižnost staršev povečuje tveganje za uporabo psihoaktivnih snovi. Prav
tako je raziskava (Montgomery et al., 2009), ki je preučevala vzgojne sti
le in vzorce uživanja psihoaktivnih snovi, pokazala, da je bil pri mlado
stnikih, ki so uporabljali več vrst psihoaktivnih snovi, navzoč brezbrižni
vzgojni stil staršev.
Tudi ugotovitve raziskave (Lamborn et al., 1991), ki je vključevala
mladostnike od 14. do 18. leta, kažejo, da so mladostniki, ki so ocenili star
še kot avtoritativne, dosegli višji nivo na področju psihosocialnih kompe
tenc ter nižji nivo na področju vedenjske in psihološke nefunkcionalnosti.
Pri mladostnikih, ki so starše ocenili za brezbrižne, so bili rezultati obra
tni. Povprečno dobre rezultate glede psiholoških kompetenc, poslušnosti
in standardov, ki ustrezajo odraslim, so dosegali mladostniki, ki so star
še ocenili kot avtoritativne. Pri teh mladostnikih se je pokazala relativno
148
Družina kot najpomembnejši varovalni dejavnik
preprečevanja uporabe psihoaktivnih snovi
Žmuc Tomori (1994: 11) je zapisala »vse, kar je za otroštvo res bistvenega,
se zgodi v družini«. Pahole (2011) pravi, da je družina tista, ki da izkušnje
prvih odnosov in varnosti, nas zaznamuje in opredeli. Pšunder (1994: 57)
navaja, da je za družino značilno individualno ukvarjanje z otrokom, kar
doprinese k uspešnosti v vzgoji. Močno vpliva na otrokov razvoj in njego
ve kasnejše odločitve, med katere sodi tudi uporaba psihoaktivnih snovi.
Slednje kaže na velik pomen družine ter starševstva pri preventivi. Ker je
tvegano vedenje povezano z uporabo psihoaktivnih snovi, na katere lahko
vpliva družina, bomo na kratko osvetlili pomen družine za mladostnika.
Veliko družin obdobje mladostništva zamaje v temeljih, kajti mla
dostnik vnaša vanjo potrebo po spremembi (Pahole, 2011). Zupančič in
Svetina (2004) izpostavita, da se v tem obdobju začne spreminjati odnos
med mladostnikom in starši, saj mladostnik bolj dejavno komunicira s šir
šim socialnim okoljem. Puklek Levpušček (2011) govori o reorganizaci
ji odnosa med starši in mladostnikom ter izpostavi, da je prav ta odnos v
tem obdobju zelo pomemben. Navaja, da gre v tem odnosu za vzajemno
učinkovitost obeh strani. Prav starši lahko s svojim vedenjem mladostni
ka usmerjajo k odgovornejšemu vedenju in ravnanju, hkrati pa lahko mla
dostnik z večjo zrelostjo vpliva na večje zaupanje staršev.
Nekateri avtorji (Pšunder, 1994; Trampuž, 1994; Vodopivec,
1998) izpostavijo vzgojo otrok kot eno najpomembnejših nalog staršev.
Ugotavljajo, da vzgoja močno vpliva na otrokov razvoj in njegove odloči
tve. Raziskava (Becona et al., 2012), ki je preučevala vzgojni stil staršev in
uporabo psihoaktivnih snovi, je pokazala, da je avtoritativni vzgojni stil
varovalni dejavnik glede uporabe psihoaktivnih snovi, medtem ko brez
brižnost staršev povečuje tveganje za uporabo psihoaktivnih snovi. Prav
tako je raziskava (Montgomery et al., 2009), ki je preučevala vzgojne sti
le in vzorce uživanja psihoaktivnih snovi, pokazala, da je bil pri mlado
stnikih, ki so uporabljali več vrst psihoaktivnih snovi, navzoč brezbrižni
vzgojni stil staršev.
Tudi ugotovitve raziskave (Lamborn et al., 1991), ki je vključevala
mladostnike od 14. do 18. leta, kažejo, da so mladostniki, ki so ocenili star
še kot avtoritativne, dosegli višji nivo na področju psihosocialnih kompe
tenc ter nižji nivo na področju vedenjske in psihološke nefunkcionalnosti.
Pri mladostnikih, ki so starše ocenili za brezbrižne, so bili rezultati obra
tni. Povprečno dobre rezultate glede psiholoških kompetenc, poslušnosti
in standardov, ki ustrezajo odraslim, so dosegali mladostniki, ki so star
še ocenili kot avtoritativne. Pri teh mladostnikih se je pokazala relativno
148
