Page 153 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 153
Kako misliti (in razumeti) nasilje
Mitja Sardoč
Uvod in opredelitev problematike
Čeprav slogan »nasilje prepoznamo, ko ga vidimo« (Bufacchi, 2009:
293) nedvoumno ponazori vso neposrednost in brutalnost njegovih
posledic, velja problematika nasilja – tako konceptualno kakor tudi
empirično – za vse prej kot enostavno ali neproblematično. Paradoksalno
pa predstavlja prav njegova neposrednost (»nasilje prepoznamo, ko ga vi-
dimo«) temeljno oviro pri njegovem razumevanju. Kakor v svoji knjigi
Violence: Thinking Without Banisters izpostavi Richard J. Bernstein, »pre-
sežek podob in govoric o nasilju namreč poneumlja in celo ovira razmišlja-
nje« (Bernstein, 2013: 11). Prav ta »odpor do interpretacije« v primeru na-
silja (Wievieorka, 2009) predstavlja enega od temeljnih problemov, kako
nasilje pravzaprav misliti (in razumeti). Kakor je v svoji knjigi Violence opo-
zoril Slavoj Žižek, »grozota nasilnih dejanj ter empatija z žrtvami neizpro-
sno delujeta kot vaba, ki nam preprečuje razmišljati« (Žižek, 2008: 4).
Tudi zato je znanstveno razumevanje nasilja – kakor v svojem članku
‚Violence as an Essentially Contested Concept‘ opozarja Willem de Haan
– »ena od najnujnejših nalog našega časa« (2008: 27). S pojmom nasilja
namreč označujemo med seboj zelo raznolike fenomene, npr. fizično nasi-
lje, vrstniško nasilje, kibernetsko nasilje, nasilje v družini, spolno nasilje,
nasilje v povezavi z migracijami, nasilje na delovnem mestu, nasilje v šolah
oz. vzgojno-izobraževalnih institucijah, nasilni (politični) ekstremizem,1
kot tudi strukturno nasilje, simbolno nasilje, kulturno nasilje itn. Glede
1 Poleg njegove varnostne razsežnosti je treba fenomen nasilnega ekstremizma misliti tudi
v okviru spremenjenih globalno-političnih okoliščin. Kakor v svoji knjigi Violence: A New
151
Mitja Sardoč
Uvod in opredelitev problematike
Čeprav slogan »nasilje prepoznamo, ko ga vidimo« (Bufacchi, 2009:
293) nedvoumno ponazori vso neposrednost in brutalnost njegovih
posledic, velja problematika nasilja – tako konceptualno kakor tudi
empirično – za vse prej kot enostavno ali neproblematično. Paradoksalno
pa predstavlja prav njegova neposrednost (»nasilje prepoznamo, ko ga vi-
dimo«) temeljno oviro pri njegovem razumevanju. Kakor v svoji knjigi
Violence: Thinking Without Banisters izpostavi Richard J. Bernstein, »pre-
sežek podob in govoric o nasilju namreč poneumlja in celo ovira razmišlja-
nje« (Bernstein, 2013: 11). Prav ta »odpor do interpretacije« v primeru na-
silja (Wievieorka, 2009) predstavlja enega od temeljnih problemov, kako
nasilje pravzaprav misliti (in razumeti). Kakor je v svoji knjigi Violence opo-
zoril Slavoj Žižek, »grozota nasilnih dejanj ter empatija z žrtvami neizpro-
sno delujeta kot vaba, ki nam preprečuje razmišljati« (Žižek, 2008: 4).
Tudi zato je znanstveno razumevanje nasilja – kakor v svojem članku
‚Violence as an Essentially Contested Concept‘ opozarja Willem de Haan
– »ena od najnujnejših nalog našega časa« (2008: 27). S pojmom nasilja
namreč označujemo med seboj zelo raznolike fenomene, npr. fizično nasi-
lje, vrstniško nasilje, kibernetsko nasilje, nasilje v družini, spolno nasilje,
nasilje v povezavi z migracijami, nasilje na delovnem mestu, nasilje v šolah
oz. vzgojno-izobraževalnih institucijah, nasilni (politični) ekstremizem,1
kot tudi strukturno nasilje, simbolno nasilje, kulturno nasilje itn. Glede
1 Poleg njegove varnostne razsežnosti je treba fenomen nasilnega ekstremizma misliti tudi
v okviru spremenjenih globalno-političnih okoliščin. Kakor v svoji knjigi Violence: A New
151
