Page 141 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 141
v. tašner, s. berčnik ■ prisotnost vsebin o nasilju v šoli v kurikulih ...
nadlegovati druge« (Besag, 1989: 2), pri čemer je pomembno opozoriti še
na neravnotežje med žrtvijo in povzročiteljem (Lines, 2008). Rigby (2008)
ga tako opredeli kot zlorabo moči v medosebnih odnosih in sam fokus po-
stavlja na zlorabo moči in ne na trajanje, število subjektov, profil žrtve ali
oblike nasilja. Pri tem pa velja še izpostaviti, da delimo trpinčenje na ne-
posredno in posredno (Safran, 2007: 49).
Neposredno vključuje odprt napad na žrtev v obliki fizičnega, ver-
balnega nasilja in spolnih zlorab … Posredno nasilje vključuje socialno
osamitev, izključitev iz skupine ali neizbranost pri različnih skupinskih
aktivnostih (ibid.).
Zelo verjetno je, da se bo učitelj ali učiteljica med svojo delovno dobo
vsaj kdaj srečal/-a z vsaj eno obliko medvrstniškega nasilja v šoli. Zato je
nujno, da pozna pravne podlage, ki mu/ji nalagajo in omogočajo ustrezno
ukrepanje ob pojavih omenjenega nasilja. Očitno je, da se je v zadnjih de-
setletjih občutljivost za človekove pravice močno povečala tudi v Sloveniji
in da se je tako popravil tudi položaj posameznih socialnih in družbe-
nih skupin. Nasilje, predvsem odkrito, v medosebnih in medskupinskih
odnosih postaja vse bolj nelegitimno in razumljeno kot kratenje temelj-
ne človekove pravice in poseg v osebno dostojanstvo. K temu so obču-
tno prispevala družbena gibanja, tista za zaščito človekovih pravic in tudi
feministična gibanja. Kot je zapisala bivša varuhinja človekovih pravic
Vlasta Nussdorfer (2014), je Slovenija za zaščito otrok, kot del obvezno-
sti po Konvenciji o otrokovih pravicah (KOP), razvila sicer dobre sisteme
socialnega, pravnega in sodnega varstva, torej celovit sistem zaščite otrok,
pri čemer pa so še vedno ugotovljene »nepravilnosti in neučinkovitosti
pri delovanju lokalnih ali osrednjih državnih oblasti«, predvsem v zve-
zi z neinterdisciplinarnim reševanjem težav, še zlasti pa so »nesprejemlji-
ve trditve nekaterih institucij, da niso odgovorne za nerešena vprašanja ali
dileme zaščite otrokovih pravic«. Varuhinja je opozarjala, da gre prepo-
gosto za prelaganje odgovornosti in ne za zavzemanje za usodo prav vsa-
kega otroka v stiski. KOP je otrokom podelila dodatne pravice, ki jih za-
radi svoje starosti niso bili deležni v Splošni deklaraciji človekovih pravic.
Kodelja (1995) opozori, da so otroci človeška bitja s posebnimi lastnostmi.
Omenjeni dokument jim je tako prinesel posebne pravice, kot so: pravica
do vzdrževanja in zaščite, pravica do izobraževanja, ki je, zanimivo, nima-
jo pravice zavreči, nimajo pravice delati za zaslužek itd. Otroci kot bitja s
svojstvenimi potrebami so pridobili posebne pravice, ki pa so v očeh ne-
katerih avtorjev bolj pravice in dolžnosti staršev, torej odraslih. Zato, ker
otrok še ni odrasla oseba, se ga obravnava kot različnega od odraslega člo-
veka, kot nekoga, ki – kot piše v preambuli Konvencije – »zaradi telesne
139
nadlegovati druge« (Besag, 1989: 2), pri čemer je pomembno opozoriti še
na neravnotežje med žrtvijo in povzročiteljem (Lines, 2008). Rigby (2008)
ga tako opredeli kot zlorabo moči v medosebnih odnosih in sam fokus po-
stavlja na zlorabo moči in ne na trajanje, število subjektov, profil žrtve ali
oblike nasilja. Pri tem pa velja še izpostaviti, da delimo trpinčenje na ne-
posredno in posredno (Safran, 2007: 49).
Neposredno vključuje odprt napad na žrtev v obliki fizičnega, ver-
balnega nasilja in spolnih zlorab … Posredno nasilje vključuje socialno
osamitev, izključitev iz skupine ali neizbranost pri različnih skupinskih
aktivnostih (ibid.).
Zelo verjetno je, da se bo učitelj ali učiteljica med svojo delovno dobo
vsaj kdaj srečal/-a z vsaj eno obliko medvrstniškega nasilja v šoli. Zato je
nujno, da pozna pravne podlage, ki mu/ji nalagajo in omogočajo ustrezno
ukrepanje ob pojavih omenjenega nasilja. Očitno je, da se je v zadnjih de-
setletjih občutljivost za človekove pravice močno povečala tudi v Sloveniji
in da se je tako popravil tudi položaj posameznih socialnih in družbe-
nih skupin. Nasilje, predvsem odkrito, v medosebnih in medskupinskih
odnosih postaja vse bolj nelegitimno in razumljeno kot kratenje temelj-
ne človekove pravice in poseg v osebno dostojanstvo. K temu so obču-
tno prispevala družbena gibanja, tista za zaščito človekovih pravic in tudi
feministična gibanja. Kot je zapisala bivša varuhinja človekovih pravic
Vlasta Nussdorfer (2014), je Slovenija za zaščito otrok, kot del obvezno-
sti po Konvenciji o otrokovih pravicah (KOP), razvila sicer dobre sisteme
socialnega, pravnega in sodnega varstva, torej celovit sistem zaščite otrok,
pri čemer pa so še vedno ugotovljene »nepravilnosti in neučinkovitosti
pri delovanju lokalnih ali osrednjih državnih oblasti«, predvsem v zve-
zi z neinterdisciplinarnim reševanjem težav, še zlasti pa so »nesprejemlji-
ve trditve nekaterih institucij, da niso odgovorne za nerešena vprašanja ali
dileme zaščite otrokovih pravic«. Varuhinja je opozarjala, da gre prepo-
gosto za prelaganje odgovornosti in ne za zavzemanje za usodo prav vsa-
kega otroka v stiski. KOP je otrokom podelila dodatne pravice, ki jih za-
radi svoje starosti niso bili deležni v Splošni deklaraciji človekovih pravic.
Kodelja (1995) opozori, da so otroci človeška bitja s posebnimi lastnostmi.
Omenjeni dokument jim je tako prinesel posebne pravice, kot so: pravica
do vzdrževanja in zaščite, pravica do izobraževanja, ki je, zanimivo, nima-
jo pravice zavreči, nimajo pravice delati za zaslužek itd. Otroci kot bitja s
svojstvenimi potrebami so pridobili posebne pravice, ki pa so v očeh ne-
katerih avtorjev bolj pravice in dolžnosti staršev, torej odraslih. Zato, ker
otrok še ni odrasla oseba, se ga obravnava kot različnega od odraslega člo-
veka, kot nekoga, ki – kot piše v preambuli Konvencije – »zaradi telesne
139
