Page 136 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 136
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
digitalni potrošniki, imajo več profilov na omrežjih, hkrati pa se tudi od-
zivajo na druge, kar dodatno kaže, da so digitalno kompetentni. Digitalna
prisotnost torej ni avtomatsko že razlog za tveganje. Nasprotno, najbolj
ranljiva se zdi ravno skupina prestrašenih mladih, ki je digitalno sicer
najbolj pasivna, pa vendarle deluje kot spletno precej ogrožena mladina.
Lahko bi rekli, da manj kot so online, bolj imajo občutek, da je svet tam
nevaren. A to je verjetno le njihov osebni vtis, ki izhaja iz (pre)skromnih
izkušenj z digitalnimi svetovi, ne pa iz dejanskih tveganj.
Glede na zaznane razlike oz. specifike vsake od tu identificiranih
kategorij se vsaj posredno nakazuje tudi pomen določenih družbenih in
kontekstualnih dejavnikov, ki jih morda nismo uspeli zajeti v svoji celo-
vitosti, predvsem vloge vrstniških kultur in šolskih okolišev. Ugotovitve
poleg tega kažejo, da imajo respondenti sorazmerno dober sistem odziva-
nja na potencialne neprijetnosti na spletu, kjer se v večini zatekajo v sistem
»hitre blokade«. Mogoče je vendarle presenetljivo, da pomoči ob težavah
ne iščejo niti pri bližnjih prijateljih niti pri starših. Ta podatek lahko kaže
na občutek posameznikove avtonomije in samozavesti pri iskanju strate-
gij, kako se v posameznih primerih obvarovati. Lahko pa ta ugotovitev go-
vori tudi o zelo individualni strategiji spopadanja mladih z neprijetnimi
dogodki na splošno, ne le v spletnem kontekstu, kar se posledično delno
izraža tudi v nekaterih izjavah, da so tovrstni problem »stvar posamezni-
ka« oz. »odvisni od posameznika«. Ta »individualizacijska kultura skr-
bi in varnosti« je z družbenega vidika lahko problematična, ker splošni
problemi, namesto da bi jih transparentno prepoznali in posledično ustre-
zno reševali na kolektivni, družbeni ravni, ostanejo spregledani oz. zaprti
v zasebno skrb samo nekaterih »žrtev«.
Na drugi strani pa lahko podatek, da je »blokada« žaljivih sporo-
čil samoumevna reakcija vsakega, ki se z njo sooča, pomaga tudi pri pre-
mišljanju o razvoju ustreznih tehničnih, sistemskih rešitev na ravni po-
sameznih teleoperaterjev ter ponudnikov spletnih in mobilnih storitev.
Veljalo bi razmišljati, kako na tehnološki ravni ponuditi čim več senzibil-
nih okvirov za: 1) vnaprejšnje prepoznavanje žaljivih sporočil; 2) iskanje
niza možnosti kot ponudbe posameznikovega odziva/reakcije na prejeto
žaljivo sporočilo; 3) ustvarjanje alternativnega sistema, kako se na poroči-
lo tehnično odzvati.
Neglede na vse omenjeno pa pilotna raziskava kaže predvsem, da
težko govorimo o epidemičnih razsežnostih spletnega nasilja in spletnih
tveganj, strategije soočanja s tem problemom pa bi morale po našem pre-
pričanju vključevati predvsem dekonstrukcijo spletnih okolij, novih me-
dijev in digitalne tehnologije. Poleg razvoja obrambnih mehanizmov pa
bi bilo bolje mlade spodbujati h kultiviranju samokritične in kreativne
134
digitalni potrošniki, imajo več profilov na omrežjih, hkrati pa se tudi od-
zivajo na druge, kar dodatno kaže, da so digitalno kompetentni. Digitalna
prisotnost torej ni avtomatsko že razlog za tveganje. Nasprotno, najbolj
ranljiva se zdi ravno skupina prestrašenih mladih, ki je digitalno sicer
najbolj pasivna, pa vendarle deluje kot spletno precej ogrožena mladina.
Lahko bi rekli, da manj kot so online, bolj imajo občutek, da je svet tam
nevaren. A to je verjetno le njihov osebni vtis, ki izhaja iz (pre)skromnih
izkušenj z digitalnimi svetovi, ne pa iz dejanskih tveganj.
Glede na zaznane razlike oz. specifike vsake od tu identificiranih
kategorij se vsaj posredno nakazuje tudi pomen določenih družbenih in
kontekstualnih dejavnikov, ki jih morda nismo uspeli zajeti v svoji celo-
vitosti, predvsem vloge vrstniških kultur in šolskih okolišev. Ugotovitve
poleg tega kažejo, da imajo respondenti sorazmerno dober sistem odziva-
nja na potencialne neprijetnosti na spletu, kjer se v večini zatekajo v sistem
»hitre blokade«. Mogoče je vendarle presenetljivo, da pomoči ob težavah
ne iščejo niti pri bližnjih prijateljih niti pri starših. Ta podatek lahko kaže
na občutek posameznikove avtonomije in samozavesti pri iskanju strate-
gij, kako se v posameznih primerih obvarovati. Lahko pa ta ugotovitev go-
vori tudi o zelo individualni strategiji spopadanja mladih z neprijetnimi
dogodki na splošno, ne le v spletnem kontekstu, kar se posledično delno
izraža tudi v nekaterih izjavah, da so tovrstni problem »stvar posamezni-
ka« oz. »odvisni od posameznika«. Ta »individualizacijska kultura skr-
bi in varnosti« je z družbenega vidika lahko problematična, ker splošni
problemi, namesto da bi jih transparentno prepoznali in posledično ustre-
zno reševali na kolektivni, družbeni ravni, ostanejo spregledani oz. zaprti
v zasebno skrb samo nekaterih »žrtev«.
Na drugi strani pa lahko podatek, da je »blokada« žaljivih sporo-
čil samoumevna reakcija vsakega, ki se z njo sooča, pomaga tudi pri pre-
mišljanju o razvoju ustreznih tehničnih, sistemskih rešitev na ravni po-
sameznih teleoperaterjev ter ponudnikov spletnih in mobilnih storitev.
Veljalo bi razmišljati, kako na tehnološki ravni ponuditi čim več senzibil-
nih okvirov za: 1) vnaprejšnje prepoznavanje žaljivih sporočil; 2) iskanje
niza možnosti kot ponudbe posameznikovega odziva/reakcije na prejeto
žaljivo sporočilo; 3) ustvarjanje alternativnega sistema, kako se na poroči-
lo tehnično odzvati.
Neglede na vse omenjeno pa pilotna raziskava kaže predvsem, da
težko govorimo o epidemičnih razsežnostih spletnega nasilja in spletnih
tveganj, strategije soočanja s tem problemom pa bi morale po našem pre-
pričanju vključevati predvsem dekonstrukcijo spletnih okolij, novih me-
dijev in digitalne tehnologije. Poleg razvoja obrambnih mehanizmov pa
bi bilo bolje mlade spodbujati h kultiviranju samokritične in kreativne
134
