Page 201 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 201
Zaključek 199
gospodinjska tehnika itd., nam je povsem jasno, da je potrebovala gospo-
dinja prav poseben pouk o vsem tem in da sama dela brez ženske pomo-
či ni zmogla. Še manj ga je zmogla tista ženska, ki je bila najprej zaposle-
na delavka, profesionalka, nato pa še gospodinja, pa mati, vzgojiteljica,
pa moževa zaupnica, s katero je bilo prijetno kramljati.
»Poleg tega mora biti žena ohranjena možu, sveža po duhu, dovzetna za
vsako njegovo razpoloženje, biti mu mora mati in biti mati vsej družini in
povsod. Materinstvo je v naravi žene in prava žena nastopaj v življenju kjer
koli, kadar koli, podajaj svoje življenje materinsko. In to je: velika, nesebič-
na ljubezen, ki daje in daje še in še. To je steber, to je moč žene in to je tisto
veliko življenje žene, ki dviga ženo na vsem svetu do najvišje časti.«5
Naše prednice, velike žene iz prve polovice 20. stoletja, so skušale iz-
boljšati svoj in položaj svojih sotrpink. Okolico (in sebe) so skušale pre-
pričati v lastno vrednost. Sprejele so vse pogoje, ki jim jih je nalagal mo-
ški svet, in hotele so postati še boljše. Iz infantilne želje po ugajanju in
iz potrebe po zadovoljevanju nikoli zadovoljnih moških so si naložile vsa
bremena. Bile so prepričane, da si je treba mesto in veljavo v družbi za-
služiti, se pokazati vrednega spoštovanja, in pri tem prezrle, da se to mo-
škim v lastnem svetu ne zdi tako nujno potrebno. Moškim pripadajo pri-
vilegiji po naravi, ženske se morajo prikopati so njih skozi lastno vzgo-
jo. Nikoli v vseh pregledanih člankih in besedilih ženske niso zahtevale
od moških, možev, očetov na primer konkretne delitve dela v gospodinj-
stvu. Gospodinjstvo sedaj ni bilo več suženjstvo, za emancipirano žensko
je gospodinjstvo še vedno zastonjsko in naporno delo, ki pa ga ne opra-
vlja iz prisile, ampak iz ljubezni, prostovoljno. Edino uteho in upanje za
skorajšnje olajšanje lastnega težkega položaja so videle v naglem razvoju
gospodinjske tehnike in drugih izboljšav, tudi na primer kakovosti bla-
ga, hrane itd.
»Tudi izključevanje kuhinje iz domačega reda je le še vprašanje časa. Svet
bode le uvidel, da domača sreča ni odvisna od kuhinje, da se pa v gospodinj-
stvu mnogo prihrani, ako ni treba toliko potrošiti za kurjavo in lastno kuha-
rico … Posebno ugodila bi pa taka naprava /skupna kuhinja/ ženam, ki so
primorane prispevati z lastnim delom k skupnemu budgetu. Koliko pregla-
vic dela sedaj takim, na dve strani vpreženim gospodinjam ta grozovita ku-
hinja, ker je ne morejo po potrebi nadzorovati …
Dokler je bila žena le dekla moževa, dokler ni imela drugih dolžnosti,
nego skrbeti za moževo telesno udobnost in roditi mu naslednikov, tako dol-
5 Zena Š., Ženski svet (1925), 47.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
gospodinjska tehnika itd., nam je povsem jasno, da je potrebovala gospo-
dinja prav poseben pouk o vsem tem in da sama dela brez ženske pomo-
či ni zmogla. Še manj ga je zmogla tista ženska, ki je bila najprej zaposle-
na delavka, profesionalka, nato pa še gospodinja, pa mati, vzgojiteljica,
pa moževa zaupnica, s katero je bilo prijetno kramljati.
»Poleg tega mora biti žena ohranjena možu, sveža po duhu, dovzetna za
vsako njegovo razpoloženje, biti mu mora mati in biti mati vsej družini in
povsod. Materinstvo je v naravi žene in prava žena nastopaj v življenju kjer
koli, kadar koli, podajaj svoje življenje materinsko. In to je: velika, nesebič-
na ljubezen, ki daje in daje še in še. To je steber, to je moč žene in to je tisto
veliko življenje žene, ki dviga ženo na vsem svetu do najvišje časti.«5
Naše prednice, velike žene iz prve polovice 20. stoletja, so skušale iz-
boljšati svoj in položaj svojih sotrpink. Okolico (in sebe) so skušale pre-
pričati v lastno vrednost. Sprejele so vse pogoje, ki jim jih je nalagal mo-
ški svet, in hotele so postati še boljše. Iz infantilne želje po ugajanju in
iz potrebe po zadovoljevanju nikoli zadovoljnih moških so si naložile vsa
bremena. Bile so prepričane, da si je treba mesto in veljavo v družbi za-
služiti, se pokazati vrednega spoštovanja, in pri tem prezrle, da se to mo-
škim v lastnem svetu ne zdi tako nujno potrebno. Moškim pripadajo pri-
vilegiji po naravi, ženske se morajo prikopati so njih skozi lastno vzgo-
jo. Nikoli v vseh pregledanih člankih in besedilih ženske niso zahtevale
od moških, možev, očetov na primer konkretne delitve dela v gospodinj-
stvu. Gospodinjstvo sedaj ni bilo več suženjstvo, za emancipirano žensko
je gospodinjstvo še vedno zastonjsko in naporno delo, ki pa ga ne opra-
vlja iz prisile, ampak iz ljubezni, prostovoljno. Edino uteho in upanje za
skorajšnje olajšanje lastnega težkega položaja so videle v naglem razvoju
gospodinjske tehnike in drugih izboljšav, tudi na primer kakovosti bla-
ga, hrane itd.
»Tudi izključevanje kuhinje iz domačega reda je le še vprašanje časa. Svet
bode le uvidel, da domača sreča ni odvisna od kuhinje, da se pa v gospodinj-
stvu mnogo prihrani, ako ni treba toliko potrošiti za kurjavo in lastno kuha-
rico … Posebno ugodila bi pa taka naprava /skupna kuhinja/ ženam, ki so
primorane prispevati z lastnim delom k skupnemu budgetu. Koliko pregla-
vic dela sedaj takim, na dve strani vpreženim gospodinjam ta grozovita ku-
hinja, ker je ne morejo po potrebi nadzorovati …
Dokler je bila žena le dekla moževa, dokler ni imela drugih dolžnosti,
nego skrbeti za moževo telesno udobnost in roditi mu naslednikov, tako dol-
5 Zena Š., Ženski svet (1925), 47.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
