Page 187 - Ana Mlekuž in Igor Ž. Žagar, ur. • Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: Izobraževanje učiteljic in učiteljev za raziskovalno učenje in poučevanje. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2024. Digitalna knjižnica, Dissertationes 48

skupnostno učenje odraslih kot ogrodje za občansko znanost
kampanje občanske znanosti krepil občutek povezanosti, medij pa je omo-
gočal takojšen odziv na morebitna vprašanja in ostale potrebe opazovalcev.
Na začetku se je zid skupine na Facebooku napolnil s slikami rasto-
čih sončnic udeležencev pa tudi opraševalcev, ki so brenčali okoli drugih
rož. Ko so se sončnice odprle, so udeleženci objavljali slike cvetočih sonč-
nic in opraševalcev. Nekateri so prosili za pomoč pri identifikaciji, drugi
pa so preprosto delili svoje fotografije. Vsak udeleženec je v projekt neho-
te ali namerno vključil tudi svoje bližnje, saj je aktivnost opazovanja pote-
kala na domu. Družinski člani so sodelovali, ko je bila potrebna pomoč pri
zalivanju rastlin ali pri opazovanju v času, ko udeležencev ni bilo doma.
Vključevanje koordinatorjev srednje ravni (npr. mentorjev študijskih krož-
kov, ki so usposobljeni in odgovorni za vodenje učnega procesa) je ustvari-
lo dodatno strukturo in dinamiko mreže skupnosti učencev (slika 18). Po-
leg družinskih članov in drugih znancev so javne informacije o kampanji
občanske znanosti ter njenih rezultatih občasno spremljali tudi drugi opa-
zovalci, ki niso bili aktivni del skupnosti (npr. financer, ki so ga zanimali
rezultati novega pristopa).
Ni presenetljivo, da so se udeleženci študijskih krožkov prilagajali zah-
tevni situaciji s kreativnimi rešitvami in z inovativnimi vzorci samoorga-
nizacije. Nekateri udeleženci so npr. delili semena tistim, ki so opazova-
li opraševalce na domačih vrtovih, drugi so jih sadili v središčih skupnosti
in opraševalce opazovali ne samo kot posamezniki, ampak v skupinah ali
centrih kot cele ustanove. Če sončnice niso cvetele, so se odzvali z dopol-
nilnimi dejavnostmi, še vedno pa so se učili o opraševalcih in podnebnih
spremembah. Proces je vključeval humor in igrivost. Udeleženci so primer-
jali rezultate ne le med seboj, ampak tudi z organizatorji in s strokovnjaki.
Eno med učnimi orodji, uporabljenimi v kampanji, je bil kviz. Z njim
nismo le preverjali znanja udeležencev o prepoznavanju opraševalcev, am-
pak tudi omogočali njihov uvid v to, kje delajo napake in kaj se iz tega
na učijo. Mnogi so kviz reševali skupinsko in ne posamično. Kljub nizki
uspešnosti prepoznavanja opraševalcev pri nekaterih udeležencev (ali sku-
pinah) je opraševalce v naravi lažje prepoznati kot na slikah, saj jih je mož-
no opazovati pod različnimi koti in so jasni njihova relativna velikost, ve-
denje in druge posebnosti, kot je brenčanje njihovih kril. Po drugi strani so
udeleženci na fotografijah lahko dlje opazovali opraševalce ter tako videli
več podrobnosti. Sliko so lahko v primeru dvoma objavili v skupini na Fa-
cebooku ali jo v presojo organizatorjem poslali po e-pošti. Možnosti mre-
ženja so ostale odprte tudi po koncu kampanje, kar je dodatno spodbujalo

187