Page 27 - Autor, S., Bijuklic, I., Štefanc, D., Žmavc. J. (ur.) (2023). Pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi. Poskusna izdaja. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 27
imirala zvezo izobraženstva in države prek univerze« (Sorkin, 1983, str. 27
56). K temu je prispevalo njegovo vztrajanje pri takšni koncepciji, ki povezu-
je individualno in družbeno razsežnost, pa tudi »odkritje naroda« kot pos-
rednika med posameznikom in človeštvom (str. 61). Država ni izobraževal-
na, ampak pravna ustanova; če bi bil narod odgovoren za izobraževanje in bi
svoboda prevladala v izobraževalnih ustanovah, bi se vzpostavilo nacional-
no združenje, potrebno za Bildung v najširšem pomenu; pričela bi se »kultur-
na prenova«, ki je postajala ideal meščanskih slojev.
Humboldtov program prenove izobraževalnega sistema vsebuje tri točke:
(1) država prevzame finančno odgovornost za šolstvo in omogoči posame-
zniku, da se sam izobražuje; (2) izobraževanje naj služi človeku in ne drža-
vljanu (ljudje, samooblikovani v svobodne posameznike, bodo boljši drža-
vljani od ljudi, oblikovanih »zgolj« v državljane, enako kot bo avtonomna
znanost plodnejša od znanosti, ki jo nadzoruje država); (3) kurikulum naj
združuje splošno izobrazbo, ki posamezniku omogoči negovanje njegovih
edinstvenih sposobnosti, z večjo svobodo pri napredovanju po izobraževalni
lestvici (Sorkin, 1983). Toda ta poskus sprave med Aufklärung in neohuma-
nističnim konceptom Bildung ni bil dosežen v zamišljeni obliki: liberalni »ci-
vilnodružbeni« element v Humboldtovi koncepciji se je ob rastočem odporu
proti Napoleonu in stopnjevanemu nacionalizmu izgubil (tudi ob Fichteje-
vemu posredovanju): »Neohumanizem je bil zreduciran zgolj na pedagogi-
ko«; »Bildung je suverenost prepustil domoljubju in političnemu usposablja-
nju«. Po padcu Napoleona je v obdobju restavracije »Bildung tako postal prvi
služabnik pruske države« (str. 71–73).
19. stoletje: filozofska in izobraževalna dimenzija
pojma Bildung
Po Gjesdalovi (2015) je nemška filozofija 19. stoletja temeljito povezana s
pojmom Bildung. Z iztekom nemške klasične filozofije sicer pride do iraci-
onalističnega obrata, odpovedi umu kot ključni kategoriji. Pri Nietzscheju
(Über die Zukunft unserer Bildungs-Anstalten, 1872) je Bildung še vedno osre-
dnja filozofska kategorija, a (dotlej) napačno razumljena in potrebna kriti-
ke: »Bildung je vzgoja za življenje in delovanje, ne za refleksijo in koncep-
tualno jasnost« (Gjesdal, 2015, str. 715). Po tej kritiki je bila prvotna ideja
instrumentalizirana, izkoriščena za zadovoljevanje sodobnih potreb; Bil-
dung je postal blago (Horlacher, 2016) in v svoji obstoječi obliki nudi zavetje
barbarstvu (Gjesdal, 2015).
bildung
56). K temu je prispevalo njegovo vztrajanje pri takšni koncepciji, ki povezu-
je individualno in družbeno razsežnost, pa tudi »odkritje naroda« kot pos-
rednika med posameznikom in človeštvom (str. 61). Država ni izobraževal-
na, ampak pravna ustanova; če bi bil narod odgovoren za izobraževanje in bi
svoboda prevladala v izobraževalnih ustanovah, bi se vzpostavilo nacional-
no združenje, potrebno za Bildung v najširšem pomenu; pričela bi se »kultur-
na prenova«, ki je postajala ideal meščanskih slojev.
Humboldtov program prenove izobraževalnega sistema vsebuje tri točke:
(1) država prevzame finančno odgovornost za šolstvo in omogoči posame-
zniku, da se sam izobražuje; (2) izobraževanje naj služi človeku in ne drža-
vljanu (ljudje, samooblikovani v svobodne posameznike, bodo boljši drža-
vljani od ljudi, oblikovanih »zgolj« v državljane, enako kot bo avtonomna
znanost plodnejša od znanosti, ki jo nadzoruje država); (3) kurikulum naj
združuje splošno izobrazbo, ki posamezniku omogoči negovanje njegovih
edinstvenih sposobnosti, z večjo svobodo pri napredovanju po izobraževalni
lestvici (Sorkin, 1983). Toda ta poskus sprave med Aufklärung in neohuma-
nističnim konceptom Bildung ni bil dosežen v zamišljeni obliki: liberalni »ci-
vilnodružbeni« element v Humboldtovi koncepciji se je ob rastočem odporu
proti Napoleonu in stopnjevanemu nacionalizmu izgubil (tudi ob Fichteje-
vemu posredovanju): »Neohumanizem je bil zreduciran zgolj na pedagogi-
ko«; »Bildung je suverenost prepustil domoljubju in političnemu usposablja-
nju«. Po padcu Napoleona je v obdobju restavracije »Bildung tako postal prvi
služabnik pruske države« (str. 71–73).
19. stoletje: filozofska in izobraževalna dimenzija
pojma Bildung
Po Gjesdalovi (2015) je nemška filozofija 19. stoletja temeljito povezana s
pojmom Bildung. Z iztekom nemške klasične filozofije sicer pride do iraci-
onalističnega obrata, odpovedi umu kot ključni kategoriji. Pri Nietzscheju
(Über die Zukunft unserer Bildungs-Anstalten, 1872) je Bildung še vedno osre-
dnja filozofska kategorija, a (dotlej) napačno razumljena in potrebna kriti-
ke: »Bildung je vzgoja za življenje in delovanje, ne za refleksijo in koncep-
tualno jasnost« (Gjesdal, 2015, str. 715). Po tej kritiki je bila prvotna ideja
instrumentalizirana, izkoriščena za zadovoljevanje sodobnih potreb; Bil-
dung je postal blago (Horlacher, 2016) in v svoji obstoječi obliki nudi zavetje
barbarstvu (Gjesdal, 2015).
bildung
