Page 26 - Autor, S., Bijuklic, I., Štefanc, D., Žmavc. J. (ur.) (2023). Pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi. Poskusna izdaja. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 26
Pestalozzi je bil karizmatičen praktik, ki ni posegal v realpolitiko, čeprav so
njegove zamisli vplivale tudi na prusko izobraževalno reformo (1809), Hu-
mboldt pa je poleg intelektualnega delovanja svoje ideje lahko – vsaj za kraj-
ši čas, ko je deloval na pruskem ministrstvu za notranje zadeve kot visoki
uradnik za področje izobraževanja (1809–1810) – uresničeval s političnimi
sredstvi.
Humboldt je gradil na Kantovih in Herderjevih idejah in med letoma 1790
in 1810 »odločilno prispeval k razvoju in kanonizaciji nemškega pojmovanja
samooblikovanja oziroma samokultivacije (Bildung)« (Sorkin, 1983, str. 55).
V zgodnjem delu o mejah državnega delovanja (Ideen zu einem Versuch, die
Grenzen der Wirksamkeit des Staats zu bestimmen, 1791–1792) je zagovarjal li-
beralno tezo o zmanjšanju državne moči na minimum, predvsem zato, da bi
zagotovil svobodo posameznikove samokultivacije. Na tej podlagi je razvil
lasten koncept Bildung, med službovanjem na ministrstvu pa je prenovil iz-
obraževalni sistem in prispeval k ustanovitvi Univerze v Berlinu kot proto-
tipa moderne raziskovalne univerze.
26
Bildung v politični filozofiji W. von Humboldta
Humboldtovo zgodnje zavzemanje za Bildung kot »politično suverenost člo-
vekovega notranjega razvoja« (Sorkin, 1983, str. 58) poteka v navezavi na
Rousseaujevo dihotomijo med notranjim razvojem človeka in zunanjim de-
lovanjem državljana. Humboldtova koncepcija zahteva harmonijo med obe-
ma, zato ni omejena na posameznika, temveč vključuje družbenopolitični
kontekst. Obstoječa (tj. takratna) organizacija države onemogoča človekovo
osebno rast v korist produktivnega in ubogljivega državljana; za spremem-
bo tega stanja bi se morala država popolnoma vzdržati vsakega poskusa, da
deluje na moralo in značaj naroda. S takšno teoretsko omejitvijo pristojno-
sti države je Humboldt (politično) svobodo posameznika utemeljil kot nujni
pogoj za samooblikovanje, ki pa ni zadosten, če ga ne spremlja tudi obliko-
vanje družbenih vezi med posamezniki. Vloga države naj bo v tem, da zago-
tavlja pogoje za individualni in družbeni »napredek«, »samooblikovanje«. Ta
teza je vidna tudi v njegovi koncepciji avtonomne raziskovalne univerze: dr-
žava mora poskrbeti le za organizacijski okvir in sredstva, ki so potrebna za
prakticiranje znanosti in znanja, ter razumeti, da bo intelektualno delo po-
tekalo veliko bolje, če se sama ne vmešava vanj.
Kljub paradoksalnemu razmerju med izobraževanjem brez vmešavanja dr-
žave in njeno obveznostjo, da ga sistemsko in finančno pospešuje, je kasnej-
ša Humboldtova Bildung-teorija (1809–1810) obveljala »za doktrino, ki je le-
pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi
njegove zamisli vplivale tudi na prusko izobraževalno reformo (1809), Hu-
mboldt pa je poleg intelektualnega delovanja svoje ideje lahko – vsaj za kraj-
ši čas, ko je deloval na pruskem ministrstvu za notranje zadeve kot visoki
uradnik za področje izobraževanja (1809–1810) – uresničeval s političnimi
sredstvi.
Humboldt je gradil na Kantovih in Herderjevih idejah in med letoma 1790
in 1810 »odločilno prispeval k razvoju in kanonizaciji nemškega pojmovanja
samooblikovanja oziroma samokultivacije (Bildung)« (Sorkin, 1983, str. 55).
V zgodnjem delu o mejah državnega delovanja (Ideen zu einem Versuch, die
Grenzen der Wirksamkeit des Staats zu bestimmen, 1791–1792) je zagovarjal li-
beralno tezo o zmanjšanju državne moči na minimum, predvsem zato, da bi
zagotovil svobodo posameznikove samokultivacije. Na tej podlagi je razvil
lasten koncept Bildung, med službovanjem na ministrstvu pa je prenovil iz-
obraževalni sistem in prispeval k ustanovitvi Univerze v Berlinu kot proto-
tipa moderne raziskovalne univerze.
26
Bildung v politični filozofiji W. von Humboldta
Humboldtovo zgodnje zavzemanje za Bildung kot »politično suverenost člo-
vekovega notranjega razvoja« (Sorkin, 1983, str. 58) poteka v navezavi na
Rousseaujevo dihotomijo med notranjim razvojem človeka in zunanjim de-
lovanjem državljana. Humboldtova koncepcija zahteva harmonijo med obe-
ma, zato ni omejena na posameznika, temveč vključuje družbenopolitični
kontekst. Obstoječa (tj. takratna) organizacija države onemogoča človekovo
osebno rast v korist produktivnega in ubogljivega državljana; za spremem-
bo tega stanja bi se morala država popolnoma vzdržati vsakega poskusa, da
deluje na moralo in značaj naroda. S takšno teoretsko omejitvijo pristojno-
sti države je Humboldt (politično) svobodo posameznika utemeljil kot nujni
pogoj za samooblikovanje, ki pa ni zadosten, če ga ne spremlja tudi obliko-
vanje družbenih vezi med posamezniki. Vloga države naj bo v tem, da zago-
tavlja pogoje za individualni in družbeni »napredek«, »samooblikovanje«. Ta
teza je vidna tudi v njegovi koncepciji avtonomne raziskovalne univerze: dr-
žava mora poskrbeti le za organizacijski okvir in sredstva, ki so potrebna za
prakticiranje znanosti in znanja, ter razumeti, da bo intelektualno delo po-
tekalo veliko bolje, če se sama ne vmešava vanj.
Kljub paradoksalnemu razmerju med izobraževanjem brez vmešavanja dr-
žave in njeno obveznostjo, da ga sistemsko in finančno pospešuje, je kasnej-
ša Humboldtova Bildung-teorija (1809–1810) obveljala »za doktrino, ki je le-
pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi
