Page 24 - Autor, S., Bijuklic, I., Štefanc, D., Žmavc. J. (ur.) (2023). Pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi. Poskusna izdaja. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 24
raj ne razumejo.« Opredelil jih je kot »modifikacije družbenega življenja; so
učinki delavnosti ljudi in prizadevanj za izboljšanje njihovega socialnega po-
ložaja« (str. 3–4).
Razsvetljenski ideal človeka je torej bitje, ki lahko in mora prevzeti odgovor-
nost zase, za svoj svet in se usposobiti za svobodo. Človek ni pasivno ustvar-
jen po podobi (Bild) Boga ali izročila, ampak mora aktivno oblikovati (bilden)
sebe in svoj svet po lastni podobi. Bildung kot filozofski koncept se obliku-
je v kontekstu poznega razsvetljenstva in njemu sledeče romantike (Beiser,
2006), ko se med drugim pojavi vprašanje, kako svobodo povezati z zgodovi-
no in s tradicijo. Odgovor iščejo v človeški naravi: človek se oblikuje v neneh-
nem procesu najširše razumljenega izobraževanja (tj. Bildung kot »formira-
nje v kulturi«), v katerem človek individualno in socialno uresničuje sebe in
svoj svet. Tu je ključ do utemeljitve svobode v zgodovini: svoboda ni postu-
lat, temveč projekt, odgovornost za njegovo izvedbo pa je izključno na člo-
veku (Gjesdal, 2015).
24
Bildung-filozofija:
nemška klasična filozofija in neohumanizem
Nemške razprave na prelomu v 19. stoletje so te misli temeljito poglobile, ta-
ko idejno-filozofsko kot družbenopolitično. Kant, ne glede na izjemen pri-
spevek, vključno z njegovim izrecnim soočanjem s pedagogiko (Űber Pä-
dagogik, 1803) kot »veliko skrivnostjo popolnosti človekove narave«, pa ni
osrednja osebnost v nastajajoči Bildung-filozofiji. K začetni konceptualiza-
ciji tega pojma so več prispevali drugi avtorji, zlasti nemški neohumanisti.
Ustrezal je tistim segmentom meščanstva in razsvetljene aristokracije, ki so
izpodrinili stanovsko strukturo in ponudili alternativni družbeni ideal tako
staremu »nezemeljskemu kristjanu« kot dvornemu galant-homme (Sorkin,
1983). Obenem se je pomen progresivno poglabljal; že pri Herderju Bildung
ne vključuje le individualnega razvoja, temveč razvoj človeške vrste kot ce-
lote (Gjesdal, 2015).
Znotraj nemške klasične filozofije pripada v tem oziru opazno mesto Fich-
teju, čigar osrednja tema je subjektivnost: tisto, kar nas dela ljudi. Biti Jaz
pomeni biti avtonomen, imeti sposobnost samoodločanja. Bildung je jedro
subjektivnosti; pri tem gre za oblikovanje samega sebe v družbi s popolno
enakostjo vseh njenih članov. V času, ki ga zaznamujeta iztek francoske re-
volucije in Napoleonova prevlada nad Prusijo, Fichte odpre politično dimen-
zijo pojma (Reden an die deutsche Nation, 1807–1808): Nemci naj bi s kritič-
nim razumom in izobraževanjem obnovili poslanstvo svobode, enakosti in
pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi
učinki delavnosti ljudi in prizadevanj za izboljšanje njihovega socialnega po-
ložaja« (str. 3–4).
Razsvetljenski ideal človeka je torej bitje, ki lahko in mora prevzeti odgovor-
nost zase, za svoj svet in se usposobiti za svobodo. Človek ni pasivno ustvar-
jen po podobi (Bild) Boga ali izročila, ampak mora aktivno oblikovati (bilden)
sebe in svoj svet po lastni podobi. Bildung kot filozofski koncept se obliku-
je v kontekstu poznega razsvetljenstva in njemu sledeče romantike (Beiser,
2006), ko se med drugim pojavi vprašanje, kako svobodo povezati z zgodovi-
no in s tradicijo. Odgovor iščejo v človeški naravi: človek se oblikuje v neneh-
nem procesu najširše razumljenega izobraževanja (tj. Bildung kot »formira-
nje v kulturi«), v katerem človek individualno in socialno uresničuje sebe in
svoj svet. Tu je ključ do utemeljitve svobode v zgodovini: svoboda ni postu-
lat, temveč projekt, odgovornost za njegovo izvedbo pa je izključno na člo-
veku (Gjesdal, 2015).
24
Bildung-filozofija:
nemška klasična filozofija in neohumanizem
Nemške razprave na prelomu v 19. stoletje so te misli temeljito poglobile, ta-
ko idejno-filozofsko kot družbenopolitično. Kant, ne glede na izjemen pri-
spevek, vključno z njegovim izrecnim soočanjem s pedagogiko (Űber Pä-
dagogik, 1803) kot »veliko skrivnostjo popolnosti človekove narave«, pa ni
osrednja osebnost v nastajajoči Bildung-filozofiji. K začetni konceptualiza-
ciji tega pojma so več prispevali drugi avtorji, zlasti nemški neohumanisti.
Ustrezal je tistim segmentom meščanstva in razsvetljene aristokracije, ki so
izpodrinili stanovsko strukturo in ponudili alternativni družbeni ideal tako
staremu »nezemeljskemu kristjanu« kot dvornemu galant-homme (Sorkin,
1983). Obenem se je pomen progresivno poglabljal; že pri Herderju Bildung
ne vključuje le individualnega razvoja, temveč razvoj človeške vrste kot ce-
lote (Gjesdal, 2015).
Znotraj nemške klasične filozofije pripada v tem oziru opazno mesto Fich-
teju, čigar osrednja tema je subjektivnost: tisto, kar nas dela ljudi. Biti Jaz
pomeni biti avtonomen, imeti sposobnost samoodločanja. Bildung je jedro
subjektivnosti; pri tem gre za oblikovanje samega sebe v družbi s popolno
enakostjo vseh njenih članov. V času, ki ga zaznamujeta iztek francoske re-
volucije in Napoleonova prevlada nad Prusijo, Fichte odpre politično dimen-
zijo pojma (Reden an die deutsche Nation, 1807–1808): Nemci naj bi s kritič-
nim razumom in izobraževanjem obnovili poslanstvo svobode, enakosti in
pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi
