Page 25 - Autor, S., Bijuklic, I., Štefanc, D., Žmavc. J. (ur.) (2023). Pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi. Poskusna izdaja. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 25
tstva (Gjesdal, 2015). Fichte je zgradil »platonsko izobraževalno struk- 25
turo, ki je Bildung spremenila v zgolj pedagogiko z vnaprej določeno domo-
ljubno vsebino«, izobraževanje srednjega razreda (Nationalerziehung), ki se
je razvilo iz Aufklärung (Sorkin, 1983, str. 70–71). V Fichtejevih rokah je po-
jem postal politični instrument z vnaprej določenim ciljem. Ta »nacionali-
stična interpretacija« (Horlacher, 2016, str. 53–54) je pripeljala do zahteve,
da mora biti država sponzor nove univerzalne izobrazbe.
Ob razvoju politične konotacije se je pojem tudi filozofsko poglabljal, že s
Schillerjem in Schleiermacherjem, še zlasti pa s Heglom. Bildung v njego-
vi metafizični reformulaciji zajema dve dimenziji, individualno in duhovno
(Munzel, 2006); v njem je zajeto samo načelo zgodovine, zgodovine kot pro-
cesa učenja, dialektičnega napredovanja duha (Gjesdal, 2015). Bildung torej
ni le formativni razvoj jaza, pač pa postane bistvena značilnost zgodovinske
in sistematične dinamike Heglovega prikaza sveta samega, formativni sa-
morazvoj duha (Phänomenologie des Geistes, 1807). Bykova (2020) razloču-
je tri ključne pomene tega koncepta pri Heglu: izobraževalnega, družbene-
ga in kulturno-zgodovinskega. Prvi se nanaša na formalno izobraževanje,
šolanje kot še ne povsem samostojno dejavnost posameznika, drugi pa na
proces individualnega kulturnega (duhovnega) razvoja, »kultivacijo sebe« v
družbenem polju. To je že samostojna, notranje motivirana dejavnost. Tret-
ji označuje proces individualnega ponotranjenja kulturne zgodovine kot tis-
te komponente »kultivacije sebe«, do katere pride, ko si posameznik prisvo-
ji stopnje formativnega razvoja (Bildungstufen) »svetovnega duha«. V tem
smislu je Bildung samogenerirana dejavnost posameznika v smeri lastne
kultivacije skozi kulturo in tradicijo.
Bildung v kontekstu družbe in izobraževalnih ustanov:
Wilhelm von Humboldt
Ob filozofskem poglabljanju so se na začetku 19. stoletja pojavila tudi priza-
devanja uresničiti Bildung-ideal v konkretnem kontekstu družbe in izobra-
ževalnih ustanov. Delo znamenitega Švicarja Pestalozzija, vplivnega tudi v
nemškem prostoru, je močno zaznamovalo že Fichteja: pri obeh je popol-
no uresničenje človekove narave pojmovano kot končni smoter izobraževa-
nja (Dimić, 2021). Uresničenje Bildung-ideala v konkretnem družbenem kon-
tekstu po Pestalozziju ne more biti vsiljeno od zunaj, pač pa mora priti od
znotraj; upoštevati mora individualnost otroka. Pri W. von Humboldtu, ki je
glede teh vprašanj osrednja osebnost začetka 19. stoletja, pa fokus ni več na
neposredni vzgoji otrok, ampak na oblikovanju kot takem: ne gre več za pra-
gmatično sredstvo za dosego cilja, ampak za cilj sam po sebi (Gjesdal, 2015).
bildung
turo, ki je Bildung spremenila v zgolj pedagogiko z vnaprej določeno domo-
ljubno vsebino«, izobraževanje srednjega razreda (Nationalerziehung), ki se
je razvilo iz Aufklärung (Sorkin, 1983, str. 70–71). V Fichtejevih rokah je po-
jem postal politični instrument z vnaprej določenim ciljem. Ta »nacionali-
stična interpretacija« (Horlacher, 2016, str. 53–54) je pripeljala do zahteve,
da mora biti država sponzor nove univerzalne izobrazbe.
Ob razvoju politične konotacije se je pojem tudi filozofsko poglabljal, že s
Schillerjem in Schleiermacherjem, še zlasti pa s Heglom. Bildung v njego-
vi metafizični reformulaciji zajema dve dimenziji, individualno in duhovno
(Munzel, 2006); v njem je zajeto samo načelo zgodovine, zgodovine kot pro-
cesa učenja, dialektičnega napredovanja duha (Gjesdal, 2015). Bildung torej
ni le formativni razvoj jaza, pač pa postane bistvena značilnost zgodovinske
in sistematične dinamike Heglovega prikaza sveta samega, formativni sa-
morazvoj duha (Phänomenologie des Geistes, 1807). Bykova (2020) razloču-
je tri ključne pomene tega koncepta pri Heglu: izobraževalnega, družbene-
ga in kulturno-zgodovinskega. Prvi se nanaša na formalno izobraževanje,
šolanje kot še ne povsem samostojno dejavnost posameznika, drugi pa na
proces individualnega kulturnega (duhovnega) razvoja, »kultivacijo sebe« v
družbenem polju. To je že samostojna, notranje motivirana dejavnost. Tret-
ji označuje proces individualnega ponotranjenja kulturne zgodovine kot tis-
te komponente »kultivacije sebe«, do katere pride, ko si posameznik prisvo-
ji stopnje formativnega razvoja (Bildungstufen) »svetovnega duha«. V tem
smislu je Bildung samogenerirana dejavnost posameznika v smeri lastne
kultivacije skozi kulturo in tradicijo.
Bildung v kontekstu družbe in izobraževalnih ustanov:
Wilhelm von Humboldt
Ob filozofskem poglabljanju so se na začetku 19. stoletja pojavila tudi priza-
devanja uresničiti Bildung-ideal v konkretnem kontekstu družbe in izobra-
ževalnih ustanov. Delo znamenitega Švicarja Pestalozzija, vplivnega tudi v
nemškem prostoru, je močno zaznamovalo že Fichteja: pri obeh je popol-
no uresničenje človekove narave pojmovano kot končni smoter izobraževa-
nja (Dimić, 2021). Uresničenje Bildung-ideala v konkretnem družbenem kon-
tekstu po Pestalozziju ne more biti vsiljeno od zunaj, pač pa mora priti od
znotraj; upoštevati mora individualnost otroka. Pri W. von Humboldtu, ki je
glede teh vprašanj osrednja osebnost začetka 19. stoletja, pa fokus ni več na
neposredni vzgoji otrok, ampak na oblikovanju kot takem: ne gre več za pra-
gmatično sredstvo za dosego cilja, ampak za cilj sam po sebi (Gjesdal, 2015).
bildung
