Page 22 - Ana Mlekuž in Igor Ž. Žagar, ur. • Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: Digitalizacija vzgoje in izobraževanja – priložnosti in pasti. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2023. Digitalna knjižnica, Dissertationes 46
P. 22
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: digitalizacija vzgoje in izobr aževanja ...
Druga možnost je po mojem mnenju vsekakor bolj utemeljena ter miš-
ljenjsko in praktično produktivnejša kot prva (o tem so pisali tudi avtorji in
avtorice, kot so Bernard Stiegler, Günther Anders, N. Katherine Hayles …).
A poglejmo si, zakaj bi bilo mogoče trditi, da je ta možnost produktivnejša.
Ker smo na pragu druge strojne dobe (Brynjolfsson in McAfee, 2016),6
torej v obdobju, ko pametne naprave, veliko podatkovje in umetna inteli-
genca preoblikujejo vse vidike potrošniških družb, se je nujno »upreti inte-
lektualno udobni poziciji, v katero vključimo napačno opozicijo med 'člo-
veštvom' in 'tehnologijo', ko gledamo v našo digitalno prihodnost« (Müller,
2016: 2). Poleg tega je izraz »tehnologija« pogosto uporabljen kot »krovni
opis za širok razpon instrumentov, tehnoloških naprav in strojev, za kate-
re menimo, da so pod človekovim nadzorom« (ibid.). Izziv razmisleku in
zagovoru opcij, pred katerim nedvomno stojimo, je torej: (1) tehnologija je
nevtralno orodje, ki ga lahko uporabimo na dober ali slab način,7 ali (2) teh-
nologija je slaba in bo pokvarila človeka oziroma predstavlja grožnjo za člo-
veštvo.
Bernard Stiegler8 je, denimo, uporabil mit o Prometeju (spomnimo se:
Prometej je bogovom z Olimpa ukradel ogenj in ga v votlem trsu prinesel
ljudem), da bi pokazal na razmerje med človeštvom in tehnologijo. S po-
močjo tega mita lahko izpostavimo običajno nevidnost formativnih učin-
kov tehnologije: človek ni (le) uporabnik orodja, ampak tehnološko bitje, ki
obstaja prav zaradi svojega razmerja s tehnologijo. in to razmerje ga neneh-
no preoblikuje.
N. Katherine Hayles (1999) pravi podobno: da razmišljamo skozi teh-
nologijo, z njo in vzporedno z njo. Ta naš angažma ima pomembne nevro-
loške, biološke in psihološke posledice, poleg tega pa tudi družbene, eko-
nomske in politične učinke. Skratka, zadeva je precej kompleksnejša, kot če
razmišljamo o tehnologiji kot zgolj orodju.
Torej smo se že oddaljili od ideje tehnologije kot nekega pripomočka,
orodja ... in prišli do ideje, da nas raba preoblikuje, da se s tem, ko tehnolo-
gijo uporabljamo, preoblikujemo tudi sami. To je torej neke vrste individu-
acija – z drugo besedo, tehnogeneza.
6 Naslov njune knjige je The Second Machine Age.
7 To točko Müller ilustrira z utemeljitvijo, kot jo je podala American National Rifle
Association: »Guns don’t kill people – people kill people« (slov.: »Puške ne ubijajo
ljudi – ljudje ubijajo ljudi«).
8 Navajam večinoma po Müllerju (2016), sicer pa gre za Stieglerjevo delo La technique
et le temps, 1: La faute d'Épiméthée, ki je leta 1994 izšla pri založbi Galilée.
22
Druga možnost je po mojem mnenju vsekakor bolj utemeljena ter miš-
ljenjsko in praktično produktivnejša kot prva (o tem so pisali tudi avtorji in
avtorice, kot so Bernard Stiegler, Günther Anders, N. Katherine Hayles …).
A poglejmo si, zakaj bi bilo mogoče trditi, da je ta možnost produktivnejša.
Ker smo na pragu druge strojne dobe (Brynjolfsson in McAfee, 2016),6
torej v obdobju, ko pametne naprave, veliko podatkovje in umetna inteli-
genca preoblikujejo vse vidike potrošniških družb, se je nujno »upreti inte-
lektualno udobni poziciji, v katero vključimo napačno opozicijo med 'člo-
veštvom' in 'tehnologijo', ko gledamo v našo digitalno prihodnost« (Müller,
2016: 2). Poleg tega je izraz »tehnologija« pogosto uporabljen kot »krovni
opis za širok razpon instrumentov, tehnoloških naprav in strojev, za kate-
re menimo, da so pod človekovim nadzorom« (ibid.). Izziv razmisleku in
zagovoru opcij, pred katerim nedvomno stojimo, je torej: (1) tehnologija je
nevtralno orodje, ki ga lahko uporabimo na dober ali slab način,7 ali (2) teh-
nologija je slaba in bo pokvarila človeka oziroma predstavlja grožnjo za člo-
veštvo.
Bernard Stiegler8 je, denimo, uporabil mit o Prometeju (spomnimo se:
Prometej je bogovom z Olimpa ukradel ogenj in ga v votlem trsu prinesel
ljudem), da bi pokazal na razmerje med človeštvom in tehnologijo. S po-
močjo tega mita lahko izpostavimo običajno nevidnost formativnih učin-
kov tehnologije: človek ni (le) uporabnik orodja, ampak tehnološko bitje, ki
obstaja prav zaradi svojega razmerja s tehnologijo. in to razmerje ga neneh-
no preoblikuje.
N. Katherine Hayles (1999) pravi podobno: da razmišljamo skozi teh-
nologijo, z njo in vzporedno z njo. Ta naš angažma ima pomembne nevro-
loške, biološke in psihološke posledice, poleg tega pa tudi družbene, eko-
nomske in politične učinke. Skratka, zadeva je precej kompleksnejša, kot če
razmišljamo o tehnologiji kot zgolj orodju.
Torej smo se že oddaljili od ideje tehnologije kot nekega pripomočka,
orodja ... in prišli do ideje, da nas raba preoblikuje, da se s tem, ko tehnolo-
gijo uporabljamo, preoblikujemo tudi sami. To je torej neke vrste individu-
acija – z drugo besedo, tehnogeneza.
6 Naslov njune knjige je The Second Machine Age.
7 To točko Müller ilustrira z utemeljitvijo, kot jo je podala American National Rifle
Association: »Guns don’t kill people – people kill people« (slov.: »Puške ne ubijajo
ljudi – ljudje ubijajo ljudi«).
8 Navajam večinoma po Müllerju (2016), sicer pa gre za Stieglerjevo delo La technique
et le temps, 1: La faute d'Épiméthée, ki je leta 1994 izšla pri založbi Galilée.
22
