Page 20 - Ana Mlekuž in Igor Ž. Žagar, ur. • Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: Digitalizacija vzgoje in izobraževanja – priložnosti in pasti. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2023. Digitalna knjižnica, Dissertationes 46
P. 20
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: digitalizacija vzgoje in izobr aževanja ...
pravi, da je v tej razpravi o postdigitalnem treba imeti pred očmi nasled-
nje: edukacijska tehnologija niso le napravice, ki jih uporabljamo v učilni-
ci, pač pa nekaj precej širšega, ki zajema domnevno pozitivne plati podat-
kov, kompleksne tehnologije, ki jih poganjajo ti podatki, algoritmičnee in
omrežn e sisteme ipd. Šele s tako konceptualizacijo lahko presežemo raz
mišljanje o tehnologiji kot zgolj orodju in v ospredje pripeljemo širše, po-
gosto spregledane dimenzije tehnologije.
Podrobneje se z izrazom postdigitalno tu ne moremo poukvarjati, us-
tavili pa bi se pri predponi »post«, ki ima svojo lastno intelektualno tradi-
cijo oziroma (vsaj) dvoje možnih razumevanj: lahko da pomeni prelom s
prejšnjim stanjem ali pa – kar nam je tu bližje – kritično motrenje tega sta-
nja. Ne gre torej za popoln prelom z glavnim delom izraza, pač pa za znak
potekajoče dekonstrukcije, za konceptualni parazit (kot v primeru izraza
posthumanizem piše Herbrechter (2018b; prim. tudi Vendramin, 2021)).
In končno je treba izpostaviti še moment pretekle pandemije covi-
da-19, za katero se zdi, da je digitalizacijo kot nujnost pravzaprav uvedla. Ta
pandemična nujnost, na katero seveda nismo mogli biti pripravljeni in ki
je bila najboljša slaba rešitev danega trenutka, je sedaj postala samoumev-
na nujnost. To pa pomeni, da se redko (ali sploh ne več) sprašujemo, kako
nam bo digitalizacija pomagala in kako jo smiselno (in s tem tule mislim
predvsem na to, da bi uvedba tehnologije izobraževalnemu procesu nekaj
dodala, odprla dodatne dimenzije, ne le, da bo tehnologija pač uporabljena,
ker mora biti in ker je nekaterim na voljo) vključiti v pedagoški proces.2 Ed-
tech se je v pandemiji pokazala kot marker velikih neenakosti (ob očitnem
umanjkanju minimalnega predhodnega razmisleka o tem). V prvi vrsti je
bilo izpostavljeno, da šolajoči se niso vsi imeli dostopa do interneta ali ra-
čunalnikov. Ni pa to celotna zgodba.
2. Tehnologija in človek
Kot je zapisano v Dunajskem manifestu o digitalnem humanizmu (Vienna
Manifesto), tehnološke inovacije zahtevajo tudi družbene inovacije, te sled-
nje pa širok družbeni angažma. Tehnologija seveda ne obstaja v vakuumu,
2 Na tem mestu je vredno omeniti naslednje: pogosto, kadar s kolegicami in kolegom
na zgoraj omenjenem projektu izpostavimo manko tehtnega razmisleka o tehnolo-
giji (priljubljenejši izraz je ta hip, v času potekajoče reforme VIZ in drugih družbe-
nih sistemov, seveda digitalizacija), tudi v izobraževanju, se pojavi vprašanje: ste vi
proti? Vprašanje je torej dojeto kot izrazito črno-belo, kot za ali proti, vmesnih nians
oziroma možnosti kritičnega razmisleka kot da ni.
20
pravi, da je v tej razpravi o postdigitalnem treba imeti pred očmi nasled-
nje: edukacijska tehnologija niso le napravice, ki jih uporabljamo v učilni-
ci, pač pa nekaj precej širšega, ki zajema domnevno pozitivne plati podat-
kov, kompleksne tehnologije, ki jih poganjajo ti podatki, algoritmičnee in
omrežn e sisteme ipd. Šele s tako konceptualizacijo lahko presežemo raz
mišljanje o tehnologiji kot zgolj orodju in v ospredje pripeljemo širše, po-
gosto spregledane dimenzije tehnologije.
Podrobneje se z izrazom postdigitalno tu ne moremo poukvarjati, us-
tavili pa bi se pri predponi »post«, ki ima svojo lastno intelektualno tradi-
cijo oziroma (vsaj) dvoje možnih razumevanj: lahko da pomeni prelom s
prejšnjim stanjem ali pa – kar nam je tu bližje – kritično motrenje tega sta-
nja. Ne gre torej za popoln prelom z glavnim delom izraza, pač pa za znak
potekajoče dekonstrukcije, za konceptualni parazit (kot v primeru izraza
posthumanizem piše Herbrechter (2018b; prim. tudi Vendramin, 2021)).
In končno je treba izpostaviti še moment pretekle pandemije covi-
da-19, za katero se zdi, da je digitalizacijo kot nujnost pravzaprav uvedla. Ta
pandemična nujnost, na katero seveda nismo mogli biti pripravljeni in ki
je bila najboljša slaba rešitev danega trenutka, je sedaj postala samoumev-
na nujnost. To pa pomeni, da se redko (ali sploh ne več) sprašujemo, kako
nam bo digitalizacija pomagala in kako jo smiselno (in s tem tule mislim
predvsem na to, da bi uvedba tehnologije izobraževalnemu procesu nekaj
dodala, odprla dodatne dimenzije, ne le, da bo tehnologija pač uporabljena,
ker mora biti in ker je nekaterim na voljo) vključiti v pedagoški proces.2 Ed-
tech se je v pandemiji pokazala kot marker velikih neenakosti (ob očitnem
umanjkanju minimalnega predhodnega razmisleka o tem). V prvi vrsti je
bilo izpostavljeno, da šolajoči se niso vsi imeli dostopa do interneta ali ra-
čunalnikov. Ni pa to celotna zgodba.
2. Tehnologija in človek
Kot je zapisano v Dunajskem manifestu o digitalnem humanizmu (Vienna
Manifesto), tehnološke inovacije zahtevajo tudi družbene inovacije, te sled-
nje pa širok družbeni angažma. Tehnologija seveda ne obstaja v vakuumu,
2 Na tem mestu je vredno omeniti naslednje: pogosto, kadar s kolegicami in kolegom
na zgoraj omenjenem projektu izpostavimo manko tehtnega razmisleka o tehnolo-
giji (priljubljenejši izraz je ta hip, v času potekajoče reforme VIZ in drugih družbe-
nih sistemov, seveda digitalizacija), tudi v izobraževanju, se pojavi vprašanje: ste vi
proti? Vprašanje je torej dojeto kot izrazito črno-belo, kot za ali proti, vmesnih nians
oziroma možnosti kritičnega razmisleka kot da ni.
20
