Page 19 - Ana Mlekuž in Igor Ž. Žagar, ur. • Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: Digitalizacija vzgoje in izobraževanja – priložnosti in pasti. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2023. Digitalna knjižnica, Dissertationes 46
P. 19
https://w w w.doi.org/10.32320/978-961-270-351-6.19-27
Edukacijska tehnologija, digitalne neenakosti
in prikriti kurikulum
Valerija Vendramin
1. Uvod
Za začetek si poglejmo eno od podmen – ki je morda postala že samou-
mevnost – v zvezi z uporabo tehnologije v izobraževanju.1 Pogosto je sli-
šati, da digitalna tehnologija omogoča, da je izobraževanje »boljše« (kar
morda pomeni: učinkovitejše, dostopnejše ipd.), pri čemer so ti pridevniki
le redko natančneje specificirani oziroma obrazloženi. Kaj je boljše, kaj je
učinkovitejše ipd. in predvsem: za koga? Ta del je za poglobljenejši premi-
slek treba sopostaviti tako s tehnofobijami (kar pomeni: tehnologija je sla-
ba) kot tudi z zgolj utilitarnim razumevanjem tehnologije (torej: tehnolo-
gija je zgolj orodje). Oboje namreč le malo prispeva k ustrezni refleksiji in s
tem smiselni umestitvi tehnologije v izobraževalni proces, kar je nedvom-
no treba storiti. Kot je dejal Jeremy Knox (2019: 361), je izobraževalni pro-
jekt razumljen kot stvar človeškega razvoja, in sicer v obliki individualnega
vedenja, kognitivnih procesov, družbenih konstrukcij ipd., pri čemer naj bi
imela tehnologija zgolj podporno vlogo. Ali res?
V nedavni preteklosti se je pogosto uporabljal predvsem izraz infor-
macijsko-komunikacijska tehnologija (IKT), medtem ko je danes aktual-
nejši izraz edtech (edukacijska tehnologija). Še bolj teoretsko aktualen iz-
raz je postdigitalno, ker zaobjema tako digitalne kot analogne tehnologij, pa
tudi razmerja med obema kot zgodovinskima pojavoma. Knox (2019: 368)
1 Prispevek je nastal v okviru projekta: ARRS, N5-0272, Education at the Frontiers of
the Human: The Challenge of New Technologies (EDUCAT(H)UM).
19
Edukacijska tehnologija, digitalne neenakosti
in prikriti kurikulum
Valerija Vendramin
1. Uvod
Za začetek si poglejmo eno od podmen – ki je morda postala že samou-
mevnost – v zvezi z uporabo tehnologije v izobraževanju.1 Pogosto je sli-
šati, da digitalna tehnologija omogoča, da je izobraževanje »boljše« (kar
morda pomeni: učinkovitejše, dostopnejše ipd.), pri čemer so ti pridevniki
le redko natančneje specificirani oziroma obrazloženi. Kaj je boljše, kaj je
učinkovitejše ipd. in predvsem: za koga? Ta del je za poglobljenejši premi-
slek treba sopostaviti tako s tehnofobijami (kar pomeni: tehnologija je sla-
ba) kot tudi z zgolj utilitarnim razumevanjem tehnologije (torej: tehnolo-
gija je zgolj orodje). Oboje namreč le malo prispeva k ustrezni refleksiji in s
tem smiselni umestitvi tehnologije v izobraževalni proces, kar je nedvom-
no treba storiti. Kot je dejal Jeremy Knox (2019: 361), je izobraževalni pro-
jekt razumljen kot stvar človeškega razvoja, in sicer v obliki individualnega
vedenja, kognitivnih procesov, družbenih konstrukcij ipd., pri čemer naj bi
imela tehnologija zgolj podporno vlogo. Ali res?
V nedavni preteklosti se je pogosto uporabljal predvsem izraz infor-
macijsko-komunikacijska tehnologija (IKT), medtem ko je danes aktual-
nejši izraz edtech (edukacijska tehnologija). Še bolj teoretsko aktualen iz-
raz je postdigitalno, ker zaobjema tako digitalne kot analogne tehnologij, pa
tudi razmerja med obema kot zgodovinskima pojavoma. Knox (2019: 368)
1 Prispevek je nastal v okviru projekta: ARRS, N5-0272, Education at the Frontiers of
the Human: The Challenge of New Technologies (EDUCAT(H)UM).
19
