Page 21 - Ana Mlekuž in Igor Ž. Žagar, ur. • Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: Digitalizacija vzgoje in izobraževanja – priložnosti in pasti. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2023. Digitalna knjižnica, Dissertationes 46
P. 21
edukacijska tehnologija, digitalne neenakosti in prikriti kurikulum
ampak odraža, pogosto pa tudi zaostruje družbene probleme, ki že sicer
obstajajo (Ferrando, 2019: 137).
Preden se lotimo problema, navedimo še nekaj poudarkov iz Dunaj-
skega manifesta:
− Digitalne tehnologije prevprašujejo naše razumevanje tega, kaj
pomeni biti človek.
− Pomembno je združevati humanistične ideale s kritično mislijo o
tehnološkem razvoju (beseda napredek je preveč zaznamovana).3
− Digitalne tehnologije oblikujejo naše implicitne in eksplicitne iz-
bire, vsebujejo vrednote, norme, ekonomske interese in predpo-
stavke o svetu okoli nas (mnoge od teh so skrite v softverskih pro-
gramih, ki implementirajo algoritme).
Treba je torej pretehtati vse implikacije digitalnih vidikov sodobnega
izobraževanja – predpostavka, da je vrednost digitalne tehnologije v veliki
meri ali zgolj instrumentalna, je problematična in ne more zdržati (Bayne,
2018). Poleg tega ta poenostavitev ne koristi ne raziskovalnemu polju ne
področju prakse. S tem namreč izgubimo kompleksnost in zreduciramo
naše razumevanje pojava, ki ima velik družbeni pomen; ta pa ni, kot je de-
jal Bruno Latour (nav. po Bayne, 2015: 10)4 o instrumentalni misli, pač pa o
substanci naših družb.
Vendar – in tudi tu je potrebna refleksija –, ali smo dejansko sredi nove
koevolucije tehnologije in človeštva? Morda pa je razvoj človeka že vsesko-
zi povezan z razvojem tehnologije?
Tukaj v grobem lahko začnemo:
1. bodisi s predpostavko, da je človek tisti, ki razvija orodja, in teh-
nologija (kakršna koli) je pač le eno izmed orodij (oz. tisto orodje),
2. bodisi s predpostavko, da se je človeštvo, kot pravi tudi Chris-
topher John Müller (2016), začelo tako, da je postajalo tehnološko,
da je začelo vstopati v prostor možnosti, ki ga je odprla tehnologi-
ja (razumljena v najširšem pomenu besede).5
3 V smislu, da je napredek lahko le napredek za omejen segment človeštva, iz katerega
je izključen marsikdo.
4 Gre za Latourjevo delo Nikoli nismo bili moderni: esej iz simetrične antropologije, ki
ga imamo tudi v slovenskem prevodu (Studia humanitatis, 2021).
5 S tem imam v mislih, tako kot Müller (2016), vse tehnološke navezave, od mita o Pro-
meteju dalje.
21
ampak odraža, pogosto pa tudi zaostruje družbene probleme, ki že sicer
obstajajo (Ferrando, 2019: 137).
Preden se lotimo problema, navedimo še nekaj poudarkov iz Dunaj-
skega manifesta:
− Digitalne tehnologije prevprašujejo naše razumevanje tega, kaj
pomeni biti človek.
− Pomembno je združevati humanistične ideale s kritično mislijo o
tehnološkem razvoju (beseda napredek je preveč zaznamovana).3
− Digitalne tehnologije oblikujejo naše implicitne in eksplicitne iz-
bire, vsebujejo vrednote, norme, ekonomske interese in predpo-
stavke o svetu okoli nas (mnoge od teh so skrite v softverskih pro-
gramih, ki implementirajo algoritme).
Treba je torej pretehtati vse implikacije digitalnih vidikov sodobnega
izobraževanja – predpostavka, da je vrednost digitalne tehnologije v veliki
meri ali zgolj instrumentalna, je problematična in ne more zdržati (Bayne,
2018). Poleg tega ta poenostavitev ne koristi ne raziskovalnemu polju ne
področju prakse. S tem namreč izgubimo kompleksnost in zreduciramo
naše razumevanje pojava, ki ima velik družbeni pomen; ta pa ni, kot je de-
jal Bruno Latour (nav. po Bayne, 2015: 10)4 o instrumentalni misli, pač pa o
substanci naših družb.
Vendar – in tudi tu je potrebna refleksija –, ali smo dejansko sredi nove
koevolucije tehnologije in človeštva? Morda pa je razvoj človeka že vsesko-
zi povezan z razvojem tehnologije?
Tukaj v grobem lahko začnemo:
1. bodisi s predpostavko, da je človek tisti, ki razvija orodja, in teh-
nologija (kakršna koli) je pač le eno izmed orodij (oz. tisto orodje),
2. bodisi s predpostavko, da se je človeštvo, kot pravi tudi Chris-
topher John Müller (2016), začelo tako, da je postajalo tehnološko,
da je začelo vstopati v prostor možnosti, ki ga je odprla tehnologi-
ja (razumljena v najširšem pomenu besede).5
3 V smislu, da je napredek lahko le napredek za omejen segment človeštva, iz katerega
je izključen marsikdo.
4 Gre za Latourjevo delo Nikoli nismo bili moderni: esej iz simetrične antropologije, ki
ga imamo tudi v slovenskem prevodu (Studia humanitatis, 2021).
5 S tem imam v mislih, tako kot Müller (2016), vse tehnološke navezave, od mita o Pro-
meteju dalje.
21
