Page 20 - Karmen Pižorn, Alja Lipavic Oštir in Janja Žmavc, ur. • Obrazi več-/raznojezičnosti. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2022. Digitalna knjižnica, Dissertationes 44
P. 20
v določenem prostoru k posamezniku in jezikom, ki jih ima ta na vol-
jo, saj, kot je poudarjeno v Skupnem evropskem jezikovnem okvirju (Svet
Evrope, 2011, str. 8), raznojezičnost »ni le vsota čimbolj popolne jezikovne
zmožnosti v posameznih tujih jezikih, ampak je celovit posameznikov je-
zikovni repertoar, sestavljen tudi iz najmanjših jezikovnih drobcev posa-
meznih jezikov.«. V tem smislu je domet pojma raznojezičnosti veliko šir-
ši, saj predpostavlja sporazumevalno zmožnost, ki zajema celotno znanje in
izkušnje z jeziki, pri čemer se ti medsebojno prepletajo in drug na druge-
ga vplivajo. Zato je raznojezičnost predvsem »conditio sine qua non za us-
pešno sporazumevanje z ljudmi iz drugih kulturnih in jezikovnih okolij«
(prav tam, str. 9).
Kot poudarjata Beacco in Byram (2007, str. 13), je jezikovna raznoli-
kost neposredno povezana s sprejemanjem jezikov drugih ljudi in pa z ob-
čutkom radovednosti do teh jezikov. Prav zato avtorja zagovarjata razno-
jezično izobraževanje, s katerim spodbujamo jezikovne vire in jezikovni
potencial učencev. To pa obenem pomeni vključitev maternega jezika učen-
cev, ki ni nujno učni ali uradni jezik okolja. Ob tem je še posebej pomemb-
no poudariti, da samo razvijanje jezikovnih spretnosti ali širjenje posa-
meznikovega jezikovnega repertoarja še ne pomeni, da bodo učenci razvili
tudi pozitivna stališča ali radovednost do drugih jezikov in kultur, zato bi
morala biti raznojezična zmožnost osnovna sestavina vsakršnega jezikov-
nega poučevanja (prav tam, str. 68-69). To je tudi osredni cilj dokumenta
Sveta Evrope »Referenčni okvir za pluralistične pristope k jezikom in kul-
turam« (ROPP)1, ki pri procesu učenja in poučevanja tujega jezika v evro-
pskem prostoru izpostavlja vlogo in pomen medkulturne sporazumevalne
zmožnosti (Svet Evrope, 2012).
Prizadevanja za spodbujanje pozitivnih stališč do tujih jezikov naj-
demo tudi v pobudi za spodbujanje jezikovne raznolikosti, ki se je razši-
rila v Franciji v 90. letih 20. stoletja pod imenom »evlang« (fr. Éveil aux
langues) ali »jezikovno prebujanje« (ang. awakening to languages), katere
cilj je bil zlasti širjenje zavedanja jezikovne raznolikosti v razredu (Cande-
lier in Kervran, 2018; Darquennes, 2017; Finkbeiner in White, 2017; Sval-
berg, 2007). Pomembno je poudariti, da osnovni namen jezikovnega pre-
bujanja ni bil poučevanje različnih tujih jezikov, temveč učence spodbuditi,
da razmišljajo o jeziku kot sistemu, kar se navezuje na različne jezike, vkl-
1 Angleški akronim je FREPA (A Framework of Reference for Pluralistic Approaches
to Languages and Cultures: Competences and resources), francoski pa CARAP (Un
Cadre de Référence pour les Approches Plurielles des Langues et des Cultures: Com-
pétences et ressources). (Svet Evrope, 2012).
20
jo, saj, kot je poudarjeno v Skupnem evropskem jezikovnem okvirju (Svet
Evrope, 2011, str. 8), raznojezičnost »ni le vsota čimbolj popolne jezikovne
zmožnosti v posameznih tujih jezikih, ampak je celovit posameznikov je-
zikovni repertoar, sestavljen tudi iz najmanjših jezikovnih drobcev posa-
meznih jezikov.«. V tem smislu je domet pojma raznojezičnosti veliko šir-
ši, saj predpostavlja sporazumevalno zmožnost, ki zajema celotno znanje in
izkušnje z jeziki, pri čemer se ti medsebojno prepletajo in drug na druge-
ga vplivajo. Zato je raznojezičnost predvsem »conditio sine qua non za us-
pešno sporazumevanje z ljudmi iz drugih kulturnih in jezikovnih okolij«
(prav tam, str. 9).
Kot poudarjata Beacco in Byram (2007, str. 13), je jezikovna raznoli-
kost neposredno povezana s sprejemanjem jezikov drugih ljudi in pa z ob-
čutkom radovednosti do teh jezikov. Prav zato avtorja zagovarjata razno-
jezično izobraževanje, s katerim spodbujamo jezikovne vire in jezikovni
potencial učencev. To pa obenem pomeni vključitev maternega jezika učen-
cev, ki ni nujno učni ali uradni jezik okolja. Ob tem je še posebej pomemb-
no poudariti, da samo razvijanje jezikovnih spretnosti ali širjenje posa-
meznikovega jezikovnega repertoarja še ne pomeni, da bodo učenci razvili
tudi pozitivna stališča ali radovednost do drugih jezikov in kultur, zato bi
morala biti raznojezična zmožnost osnovna sestavina vsakršnega jezikov-
nega poučevanja (prav tam, str. 68-69). To je tudi osredni cilj dokumenta
Sveta Evrope »Referenčni okvir za pluralistične pristope k jezikom in kul-
turam« (ROPP)1, ki pri procesu učenja in poučevanja tujega jezika v evro-
pskem prostoru izpostavlja vlogo in pomen medkulturne sporazumevalne
zmožnosti (Svet Evrope, 2012).
Prizadevanja za spodbujanje pozitivnih stališč do tujih jezikov naj-
demo tudi v pobudi za spodbujanje jezikovne raznolikosti, ki se je razši-
rila v Franciji v 90. letih 20. stoletja pod imenom »evlang« (fr. Éveil aux
langues) ali »jezikovno prebujanje« (ang. awakening to languages), katere
cilj je bil zlasti širjenje zavedanja jezikovne raznolikosti v razredu (Cande-
lier in Kervran, 2018; Darquennes, 2017; Finkbeiner in White, 2017; Sval-
berg, 2007). Pomembno je poudariti, da osnovni namen jezikovnega pre-
bujanja ni bil poučevanje različnih tujih jezikov, temveč učence spodbuditi,
da razmišljajo o jeziku kot sistemu, kar se navezuje na različne jezike, vkl-
1 Angleški akronim je FREPA (A Framework of Reference for Pluralistic Approaches
to Languages and Cultures: Competences and resources), francoski pa CARAP (Un
Cadre de Référence pour les Approches Plurielles des Langues et des Cultures: Com-
pétences et ressources). (Svet Evrope, 2012).
20
