Page 110 - Karmen Pižorn, Alja Lipavic Oštir in Janja Žmavc, ur. • Obrazi več-/raznojezičnosti. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2022. Digitalna knjižnica, Dissertationes 44
P. 110
ti sporazumevanja ločene za posamezni jezik, ter da je obstoječe znanje
jezika (običajno prvega jezika) pri učenju nadaljnjega jezika (običajno tuje-
ga jezika) bolj ovira kot prednost, če želimo doseči raven znanja domačega
govorca ciljnega jezika.
S spoznanjem, da je pri učenju nadaljnjih jezikov pomembno obstoje-
če znanje vseh jezikov in izkušnje z njimi, se je spremenil tudi ideal učenja
jezikov. Tako je ideal domačega govorca nadomestil ideal raznojezičnega in
raznokulturnega govorca. Ta si s pomočjo svojega raznojezičnega in razno-
kulturnega repertoarja prizadeva za uspešno sporazumevanje v večjezičnih
in večkulturnih okoljih (Svet Evrope, 2011, str. 26).
Raznojezična in raznokulturna zmožnost je v SEJU opredeljena kot
»sposobnost uporabljati jezik za sporazumevanje in sodelovanje v med-
kulturni interakciji, kjer ima posameznik kot predstavnik družbe zna-
nje različnih jezikov na različnih ravneh in izkušnje raznolikih kulturnih
prostorov« (Svet Evrope, 2011, str. 191). Kot končni cilj učenja in pouče-
vanja tujih jezikov je torej razvita sporazumevalna zmožnost v določe-
nem jeziku/določenih jezikih. Sporazumevalna zmožnost je sestavljena
iz treh delov: jezikovnih, sociolingvističnih in pragmatičnih zmožnosti
(Svet Evrope, 2011, str. 35). Čeprav je v času nastajanja SEJA že obstajal
model medkulturne sporazumevalne zmožnosti (Byram, 1997), ta zmo-
žnost ni opisana s samostojnimi lestvicami ponazoritvenih opisnikov,
pač pa v lestvicah v okviru sociolingvistične oz. sociokulturne zmož-
nosti (Svet Evrope, 2011, str. 125-132). Zaradi nadaljnjih raziskav na po-
dročju medkulturnosti in večjezičnosti ter vse pogostejših medkulturnih
stikov in globalizacijskih procesov se je sčasoma cilj pouka tujih jezikov
– t. j. sporazumevalna zmožnost – razširil na medkulturno sporazume-
valno zmožnost (Skela, 2017, str. 6). Svet Evrope je za razvijanje in spre-
mljanje medkulturne zmožnosti zasnoval vrsto dokumentov in instru-
mentov, ki so bili uvedeni tudi v Sloveniji. To so med drugimi Evropski
jezikovni listovnik (Holc, 2012), CROMO: medkulturni čezmejni mo-
dul (CROMO, 2007), Avtobiografija medkulturnih stikov (Svet Evrope,
2002) ter Referenčni okvir za pluralistične pristope k jezikom in kultu-
ram (Candelier idr., 2017).
Konceptu raznojezičnosti in raznokulturnosti, kot ga opredeljuje
SEJO, je sledil tudi Svet Evropske unije pri snovanju posodobljenih ključnih
kompetence za vseživljenjsko učenje. Predhodno zmožnost sporazumeva-
nja v tujih jezikih (Evropski parlament in Svet, 2006, str. 13) je nadomesti-
110
jezika (običajno prvega jezika) pri učenju nadaljnjega jezika (običajno tuje-
ga jezika) bolj ovira kot prednost, če želimo doseči raven znanja domačega
govorca ciljnega jezika.
S spoznanjem, da je pri učenju nadaljnjih jezikov pomembno obstoje-
če znanje vseh jezikov in izkušnje z njimi, se je spremenil tudi ideal učenja
jezikov. Tako je ideal domačega govorca nadomestil ideal raznojezičnega in
raznokulturnega govorca. Ta si s pomočjo svojega raznojezičnega in razno-
kulturnega repertoarja prizadeva za uspešno sporazumevanje v večjezičnih
in večkulturnih okoljih (Svet Evrope, 2011, str. 26).
Raznojezična in raznokulturna zmožnost je v SEJU opredeljena kot
»sposobnost uporabljati jezik za sporazumevanje in sodelovanje v med-
kulturni interakciji, kjer ima posameznik kot predstavnik družbe zna-
nje različnih jezikov na različnih ravneh in izkušnje raznolikih kulturnih
prostorov« (Svet Evrope, 2011, str. 191). Kot končni cilj učenja in pouče-
vanja tujih jezikov je torej razvita sporazumevalna zmožnost v določe-
nem jeziku/določenih jezikih. Sporazumevalna zmožnost je sestavljena
iz treh delov: jezikovnih, sociolingvističnih in pragmatičnih zmožnosti
(Svet Evrope, 2011, str. 35). Čeprav je v času nastajanja SEJA že obstajal
model medkulturne sporazumevalne zmožnosti (Byram, 1997), ta zmo-
žnost ni opisana s samostojnimi lestvicami ponazoritvenih opisnikov,
pač pa v lestvicah v okviru sociolingvistične oz. sociokulturne zmož-
nosti (Svet Evrope, 2011, str. 125-132). Zaradi nadaljnjih raziskav na po-
dročju medkulturnosti in večjezičnosti ter vse pogostejših medkulturnih
stikov in globalizacijskih procesov se je sčasoma cilj pouka tujih jezikov
– t. j. sporazumevalna zmožnost – razširil na medkulturno sporazume-
valno zmožnost (Skela, 2017, str. 6). Svet Evrope je za razvijanje in spre-
mljanje medkulturne zmožnosti zasnoval vrsto dokumentov in instru-
mentov, ki so bili uvedeni tudi v Sloveniji. To so med drugimi Evropski
jezikovni listovnik (Holc, 2012), CROMO: medkulturni čezmejni mo-
dul (CROMO, 2007), Avtobiografija medkulturnih stikov (Svet Evrope,
2002) ter Referenčni okvir za pluralistične pristope k jezikom in kultu-
ram (Candelier idr., 2017).
Konceptu raznojezičnosti in raznokulturnosti, kot ga opredeljuje
SEJO, je sledil tudi Svet Evropske unije pri snovanju posodobljenih ključnih
kompetence za vseživljenjsko učenje. Predhodno zmožnost sporazumeva-
nja v tujih jezikih (Evropski parlament in Svet, 2006, str. 13) je nadomesti-
110
