Page 171 - Ana Mlekuž in Igor Ž. Žagar, ur. • Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: učenje in poučevanje na daljavo - izkušnje, problemi, perspektive. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2022. Digitalna knjižnica, Dissertationes 43
P. 171
pr iložnosti in izzivi profesionalnega učenja in sodelovanja r avnateljev v sloveniji
bi fokus oz. katerikoli vodja, npr. vodja aktiva, nastane zmeda in lahko tudi
čez čas panika in se izgubi in tam strokovnost tudi pade.« Ravnatelji kot
dober primer učenja in sodelovanja pogosto navajajo hospitacije: »Zelo veli-
ko se naučim od sodelavcev. Hospitacije bogatijo tudi mojo pedagoško pra-
kso.« Pri tem npr. poudarijo: »Ko hodim na hospitacije k sodelavcem […],
gre za spoznavanje učitelja in njegovega dela, ne da se ga ocenjuje.«
Poleg omenjenih oblik ravnatelji navajajo še različne druge oblike uče-
nja, kot so, recimo, prebiranje strokovne literature, samoizobraževanja, uče-
nje iz lastnih izkušenj, sodelovanje v mednarodnih aktivnostih.
5 Diskusija in zaključek
Povzamemo lahko, da ravnatelji v splošnem ocenjujejo, da pogosto sodelu-
jejo v različnih oblikah profesionalnega učenja in sodelovanja, ter menijo,
da v sistemu v večji meri obstajajo različne možnosti za skupno profesio-
nalno učenje in sodelovanje ravnateljev. Prav tako velika večina anketira-
nih ravnateljev ocenjuje, da ravnatelji svoje znanje in izkušnje pogosto iz-
menjujejo z drugimi ravnatelji, kar temelji na visoki stopnji zavedanja, da
se vodenja vzgojno-izobraževalnega zavoda ne da razvijati brez sodelovanja
z drugimi ravnatelji. Ravnatelji kot najučinkovitejše navajajo oblike med-
sebojnega sodelovanja v različnih ravnateljskih skupnostih, ki temeljijo na
kolegialnosti (npr. aktivi na regijski in lokalni ravni, mreže, e-pošta). Za-
nje sta pomembna tudi profesionalno učenje in sodelovanje s strokovnimi
delavci zavodov, ki jih vodijo, pri čemer izpostavijo različne aktivne oblike,
kot npr. strokovne, vodstvene time, strokovne razprave, interne aktivno-
sti učenja, povratne informacije s strani strokovnih delavcev in hospitacije.
Največji izziv profesionalnega učenja in sodelovanja ravnateljev je
vključevanje v intenzivne oblike, ki temeljijo na kritičnem vrednotenju in
refleksiji, analiziranju podatkov za ovrednotenje kakovosti vodenja peda-
goške dejavnosti, sooblikovanju strokovnih rešitev za izzive v praksi vode-
nja posameznih zavodov. Polovica ali manj ravnateljev namreč poroča, da z
drugimi ravnatelji izmenjuje, preizkuša in nadgrajuje primere iz prakse vo-
denja vzgojno-izobraževalnih zavodov, nudi pomoč novoimenovanim rav-
nateljem, skupaj z drugimi ravnatelji akcijsko raziskuje vodenje in ustvar-
ja priporočila ter gradiva v podporo vodenju. Skladno s tem ravnatelji tudi
ocenjujejo, da se najmanj pogosto vključujejo v različne oblike sodelovanja
s predstavniki šolskega sistema, približno tretjina jih ocenjuje, da le redko,
desetina pa nikoli tvorno ne prispeva k sistemskim rešitvam na področju
vodenja.
171
bi fokus oz. katerikoli vodja, npr. vodja aktiva, nastane zmeda in lahko tudi
čez čas panika in se izgubi in tam strokovnost tudi pade.« Ravnatelji kot
dober primer učenja in sodelovanja pogosto navajajo hospitacije: »Zelo veli-
ko se naučim od sodelavcev. Hospitacije bogatijo tudi mojo pedagoško pra-
kso.« Pri tem npr. poudarijo: »Ko hodim na hospitacije k sodelavcem […],
gre za spoznavanje učitelja in njegovega dela, ne da se ga ocenjuje.«
Poleg omenjenih oblik ravnatelji navajajo še različne druge oblike uče-
nja, kot so, recimo, prebiranje strokovne literature, samoizobraževanja, uče-
nje iz lastnih izkušenj, sodelovanje v mednarodnih aktivnostih.
5 Diskusija in zaključek
Povzamemo lahko, da ravnatelji v splošnem ocenjujejo, da pogosto sodelu-
jejo v različnih oblikah profesionalnega učenja in sodelovanja, ter menijo,
da v sistemu v večji meri obstajajo različne možnosti za skupno profesio-
nalno učenje in sodelovanje ravnateljev. Prav tako velika večina anketira-
nih ravnateljev ocenjuje, da ravnatelji svoje znanje in izkušnje pogosto iz-
menjujejo z drugimi ravnatelji, kar temelji na visoki stopnji zavedanja, da
se vodenja vzgojno-izobraževalnega zavoda ne da razvijati brez sodelovanja
z drugimi ravnatelji. Ravnatelji kot najučinkovitejše navajajo oblike med-
sebojnega sodelovanja v različnih ravnateljskih skupnostih, ki temeljijo na
kolegialnosti (npr. aktivi na regijski in lokalni ravni, mreže, e-pošta). Za-
nje sta pomembna tudi profesionalno učenje in sodelovanje s strokovnimi
delavci zavodov, ki jih vodijo, pri čemer izpostavijo različne aktivne oblike,
kot npr. strokovne, vodstvene time, strokovne razprave, interne aktivno-
sti učenja, povratne informacije s strani strokovnih delavcev in hospitacije.
Največji izziv profesionalnega učenja in sodelovanja ravnateljev je
vključevanje v intenzivne oblike, ki temeljijo na kritičnem vrednotenju in
refleksiji, analiziranju podatkov za ovrednotenje kakovosti vodenja peda-
goške dejavnosti, sooblikovanju strokovnih rešitev za izzive v praksi vode-
nja posameznih zavodov. Polovica ali manj ravnateljev namreč poroča, da z
drugimi ravnatelji izmenjuje, preizkuša in nadgrajuje primere iz prakse vo-
denja vzgojno-izobraževalnih zavodov, nudi pomoč novoimenovanim rav-
nateljem, skupaj z drugimi ravnatelji akcijsko raziskuje vodenje in ustvar-
ja priporočila ter gradiva v podporo vodenju. Skladno s tem ravnatelji tudi
ocenjujejo, da se najmanj pogosto vključujejo v različne oblike sodelovanja
s predstavniki šolskega sistema, približno tretjina jih ocenjuje, da le redko,
desetina pa nikoli tvorno ne prispeva k sistemskim rešitvam na področju
vodenja.
171
