Page 324 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: medsebojni vplivi raziskovanja in prakse. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2021. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 324
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: medsebojni vpliv r aziskovanja in pr akse
2016). Po izsledkih tretje mednarodne raziskave poučevanja in učenja TA-
LIS 2018 je v državah OECD sodelovanje učiteljev v dodatnih programih
za usposabljanje skoraj vsesplošno in presega 90 % (OECD, 2019). Podatki
za Slovenijo kažejo celo 98 % udeležbo učiteljev v aktivnostih nadaljnjega
izobraževanja in usposabljanja in se nanašajo na vzorec 2094 sodelujočih
osnovnošolskih učiteljev ter 2200 srednješolskih učiteljev. V aktivnosti so
všteta predavanja, seminarji, spletni tečaji, izobraževalne konference, for-
malni izobraževalni programi, hospitacije pri pouku na drugih šolah, obi-
ski organizacij, sodelovanje v mreži učiteljev, branje strokovne literature in
druge aktivnosti nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja (TALIS 2018
Slovenija, 2019: 139–142).
Izziv izboljševanja kakovosti izobraževanja zajema tudi visokošol-
ski nivo, ki mu v našem prostoru prav tako sledimo. Spreminjanje peda-
goških pristopov, vsebin ter dosežkov usposabljanj visokošolskih učiteljev
od šestdesetih let do danes je pregledno predstavljeno v prispevku »Viso-
košolska didaktika in didaktično usposabljanje visokošolskih učiteljev pri
nas – dosedanji razvoj, izkušnje in problemi» (Marentič Požarnik, 2020).
Kot učitelji, se tudi visokošolski kader pri svojem delu sooča s številnimi
spremembami. Rast števila študentov, raznolikost novih izobraževalnih
programov, bolonjska reforma, strukturne spremembe so gotovo med ve-
čjimi tovrstnimi spremembami. Ob tem je stalni profesionalni razvoj vi-
sokošolskih učiteljev opredeljen z veliko mero institucionalne avtonomije,
na drugi strani pa tudi odsotnostjo obsežnejših akreditiranih programov,
namenjenih visokošolskim učiteljem (Mezgec, 2020). Slednje potrjuje tudi
primerjalna študija Eurydice, ki navaja, da v Evropi ne zasledimo veliko
programov stalnega strokovnega usposabljanja namenjenih visokošolskim
učiteljem, ki bi podpirala razvoj njihovih pedagoških kompetenc in znanj
za pedagoško delo (European Commission, 2017).
Za namen usposabljanja slovenskega visokošolskega kadra, z uvaja-
njem prožnejših, sodobnih oblik učenja pa izboljšati kakovost visokošol-
skega izobraževanja, je bil v letu 2018 v okviru Ministrstva za izobraževa-
nje, znanost in šport pridobljen projekt z naslovom »Inovativne in prožne
oblike poučevanja in učenja« (INOVUP), ki ga sofinancirata Evropska uni-
ja iz Evropskega socialnega sklada in Republika Slovenija. Projekt INO-
VUP 2018–2022 sledi strateškim smernicam in ciljem za reševanje izzivov
v sistemih izobraževanja in usposabljanja, kot so opredeljeni v strateškem
okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (Euro-
pean policy cooperation - ET 2020) in nacionalnem dokumentu na po-
324
2016). Po izsledkih tretje mednarodne raziskave poučevanja in učenja TA-
LIS 2018 je v državah OECD sodelovanje učiteljev v dodatnih programih
za usposabljanje skoraj vsesplošno in presega 90 % (OECD, 2019). Podatki
za Slovenijo kažejo celo 98 % udeležbo učiteljev v aktivnostih nadaljnjega
izobraževanja in usposabljanja in se nanašajo na vzorec 2094 sodelujočih
osnovnošolskih učiteljev ter 2200 srednješolskih učiteljev. V aktivnosti so
všteta predavanja, seminarji, spletni tečaji, izobraževalne konference, for-
malni izobraževalni programi, hospitacije pri pouku na drugih šolah, obi-
ski organizacij, sodelovanje v mreži učiteljev, branje strokovne literature in
druge aktivnosti nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja (TALIS 2018
Slovenija, 2019: 139–142).
Izziv izboljševanja kakovosti izobraževanja zajema tudi visokošol-
ski nivo, ki mu v našem prostoru prav tako sledimo. Spreminjanje peda-
goških pristopov, vsebin ter dosežkov usposabljanj visokošolskih učiteljev
od šestdesetih let do danes je pregledno predstavljeno v prispevku »Viso-
košolska didaktika in didaktično usposabljanje visokošolskih učiteljev pri
nas – dosedanji razvoj, izkušnje in problemi» (Marentič Požarnik, 2020).
Kot učitelji, se tudi visokošolski kader pri svojem delu sooča s številnimi
spremembami. Rast števila študentov, raznolikost novih izobraževalnih
programov, bolonjska reforma, strukturne spremembe so gotovo med ve-
čjimi tovrstnimi spremembami. Ob tem je stalni profesionalni razvoj vi-
sokošolskih učiteljev opredeljen z veliko mero institucionalne avtonomije,
na drugi strani pa tudi odsotnostjo obsežnejših akreditiranih programov,
namenjenih visokošolskim učiteljem (Mezgec, 2020). Slednje potrjuje tudi
primerjalna študija Eurydice, ki navaja, da v Evropi ne zasledimo veliko
programov stalnega strokovnega usposabljanja namenjenih visokošolskim
učiteljem, ki bi podpirala razvoj njihovih pedagoških kompetenc in znanj
za pedagoško delo (European Commission, 2017).
Za namen usposabljanja slovenskega visokošolskega kadra, z uvaja-
njem prožnejših, sodobnih oblik učenja pa izboljšati kakovost visokošol-
skega izobraževanja, je bil v letu 2018 v okviru Ministrstva za izobraževa-
nje, znanost in šport pridobljen projekt z naslovom »Inovativne in prožne
oblike poučevanja in učenja« (INOVUP), ki ga sofinancirata Evropska uni-
ja iz Evropskega socialnega sklada in Republika Slovenija. Projekt INO-
VUP 2018–2022 sledi strateškim smernicam in ciljem za reševanje izzivov
v sistemih izobraževanja in usposabljanja, kot so opredeljeni v strateškem
okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (Euro-
pean policy cooperation - ET 2020) in nacionalnem dokumentu na po-
324
