Page 300 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: medsebojni vplivi raziskovanja in prakse. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2021. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 300
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: medsebojni vpliv r aziskovanja in pr akse
prosto tava, pri čemer naše misli pogosto zaidejo v samokritiko, ruminacijo
o preteklosti ali v skrbi glede prihodnosti (Creswell, 2017). Kadar posame-
zniku uspe vzpostaviti stanje čuječnosti (t.j. pozornost na sedanji trenutek,
zavedanje, sprejemanje in ne-reagiranje), ima lahko to zanj zelo ugodne po-
sledice. Raziskave o učinkovitosti izvajanja čuječnostnih praks namreč ka-
žejo številne ugodne učinke na telesnem, kognitivnem, emocionalnem in
vedenjskem nivoju (za pregled glej Creswell, 2017). Izvajanje čuječnostne
vadbe namreč izboljša samoregulacijo psiholoških, vedenjskih in tudi tele-
snih reakcij posameznika (Hülsheger et al., 2015). Tako se pozitivne posle-
dice na psihološkem nivoju kažejo predvsem kot povečana stopnja sprošče-
nosti, istočasno pa tudi v izboljšanju nekaterih kognitivnih funkcij, kot so
stopnja usmerjene pozornosti, učinkovitost delovnega spomina, večja jas-
nost in stopnja uvida v situacijo ter uspešnejše reševanje problemov (Eberth
in Sedlmeier, 2012). Običajne čuječnostne prakse namreč ciljajo na več vidi-
kov posameznikove pozornosti, kot so: prepoznavanje trenutka, ko začnejo
misli uhajati, ponovno preusmerjanje pozornosti nazaj na fokus pozornos-
ti (na primer na zavedanje procesa dihanja), razvijanje dolgotrajne pozor-
nosti, in učenje zaznavanja na odprt način, pri katerem nas ne vodijo naše
misli, čustva, ali telesna občutja. Redno izvajanje čuječnostne prakse naj bi
pomagalo izboljšati tudi samoregulacijske spretnosti posameznika (Himel-
stein et. al., 2012). V sklopu čuječnostne prakse posameznik namreč opa-
ža zunanje in notranje dogodke na odprt način in brez presojanja; ne da bi
nanje reagiral. S pomočjo boljšega opažanja lastnega doživljanja in večje-
ga meta-zavedanja je posameznik sposoben bolj objektivno oceniti zunanje
in notranje dogodke, intenziteta njegovih čustvenih in vedenjskih reakcij
pa se temu ustrezno zmanjša (Shapiro et. al., 2006). Redno izvajanje prakse
čuječnosti vpliva tudi na socialno delovanje posameznika. Tako naj bi ču-
ječnost pripomogla k izboljšanju posameznikovega medosebnega delova-
nja in dvignila kvaliteto njegovih odnosov z drugimi (npr. Carson .et al.,
2004), zmanjšala občutke osamljenosti (Lindsay et al., 2019) in povečala ko-
ličino prosocialnega vedenja posameznika (Condon et al., 2013). Razisko-
valci omenjene učinke pripisujejo dejstvu, da redno izvajanje čuječnostne
prakse pri posamezniku vzpostavljanja držo odprtega sprejemanja, poglo-
bi uvid v posameznikovo stisko in s tem poveča stopnjo sočutja do drugih
ljudi (Gunaratana, 2011).
Med programi, ki spodbujajo razvoj in poglabljanje čuječnosti, je za-
gotovo najbolj znan t.i. MBSR program (angl. Mindfulness-Based Stress
Reduction program; Kabat-Zinn, 1982; 1990), ki predstavlja prvi strukturi-
300
prosto tava, pri čemer naše misli pogosto zaidejo v samokritiko, ruminacijo
o preteklosti ali v skrbi glede prihodnosti (Creswell, 2017). Kadar posame-
zniku uspe vzpostaviti stanje čuječnosti (t.j. pozornost na sedanji trenutek,
zavedanje, sprejemanje in ne-reagiranje), ima lahko to zanj zelo ugodne po-
sledice. Raziskave o učinkovitosti izvajanja čuječnostnih praks namreč ka-
žejo številne ugodne učinke na telesnem, kognitivnem, emocionalnem in
vedenjskem nivoju (za pregled glej Creswell, 2017). Izvajanje čuječnostne
vadbe namreč izboljša samoregulacijo psiholoških, vedenjskih in tudi tele-
snih reakcij posameznika (Hülsheger et al., 2015). Tako se pozitivne posle-
dice na psihološkem nivoju kažejo predvsem kot povečana stopnja sprošče-
nosti, istočasno pa tudi v izboljšanju nekaterih kognitivnih funkcij, kot so
stopnja usmerjene pozornosti, učinkovitost delovnega spomina, večja jas-
nost in stopnja uvida v situacijo ter uspešnejše reševanje problemov (Eberth
in Sedlmeier, 2012). Običajne čuječnostne prakse namreč ciljajo na več vidi-
kov posameznikove pozornosti, kot so: prepoznavanje trenutka, ko začnejo
misli uhajati, ponovno preusmerjanje pozornosti nazaj na fokus pozornos-
ti (na primer na zavedanje procesa dihanja), razvijanje dolgotrajne pozor-
nosti, in učenje zaznavanja na odprt način, pri katerem nas ne vodijo naše
misli, čustva, ali telesna občutja. Redno izvajanje čuječnostne prakse naj bi
pomagalo izboljšati tudi samoregulacijske spretnosti posameznika (Himel-
stein et. al., 2012). V sklopu čuječnostne prakse posameznik namreč opa-
ža zunanje in notranje dogodke na odprt način in brez presojanja; ne da bi
nanje reagiral. S pomočjo boljšega opažanja lastnega doživljanja in večje-
ga meta-zavedanja je posameznik sposoben bolj objektivno oceniti zunanje
in notranje dogodke, intenziteta njegovih čustvenih in vedenjskih reakcij
pa se temu ustrezno zmanjša (Shapiro et. al., 2006). Redno izvajanje prakse
čuječnosti vpliva tudi na socialno delovanje posameznika. Tako naj bi ču-
ječnost pripomogla k izboljšanju posameznikovega medosebnega delova-
nja in dvignila kvaliteto njegovih odnosov z drugimi (npr. Carson .et al.,
2004), zmanjšala občutke osamljenosti (Lindsay et al., 2019) in povečala ko-
ličino prosocialnega vedenja posameznika (Condon et al., 2013). Razisko-
valci omenjene učinke pripisujejo dejstvu, da redno izvajanje čuječnostne
prakse pri posamezniku vzpostavljanja držo odprtega sprejemanja, poglo-
bi uvid v posameznikovo stisko in s tem poveča stopnjo sočutja do drugih
ljudi (Gunaratana, 2011).
Med programi, ki spodbujajo razvoj in poglabljanje čuječnosti, je za-
gotovo najbolj znan t.i. MBSR program (angl. Mindfulness-Based Stress
Reduction program; Kabat-Zinn, 1982; 1990), ki predstavlja prvi strukturi-
300
