Page 299 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: medsebojni vplivi raziskovanja in prakse. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2021. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38

https://w w w.doi.org/10.32320/978-961-270-339-4.299-310

Uvajanje čuječnosti v študijski proces

Janja Tekavc
Uvod

V zadnjih desetletjih v zahodnem svetu beležimo porast zanimanja za

koncept čuječnosti in izvajanje prakse čuječnosti. Čuječnost (angl. min-
dfulness) pomeni usmerjanje lastne pozornosti na zavedanje trenutne-
ga doživljanja oz. predstavlja proces »odprte, raziskujoče in zavedajoče se
prisotnosti v trenutnem doživljanju« (Creswell, 2017: 493). Tovrstno jasno
zavedanje v marsičem predstavlja nasprotje doživljanju sodobnega člove-
ka, ki veliko dejavnosti počne z zmanjšano mero pozornosti in kateremu
misli pogosto begajo iz ene stvari na drugo (npr. Bargh in Chartrand, 1999;
Killingsworth in Gillbert, 2010). Čuječnost tako predstavlja proces usmer-
janja lastne pozornosti na zavedanje trenutnega doživljanja, pri čemer po-
sameznik zavzema držo radovednosti, odprtosti in sprejemanja (Bishop et.
al., 2004). Čeprav pregled znanstvene literature pokaže na raznolikost v
opredeljevanju pojma čuječnosti, vsebujejo vse njene opredelitve dve skup-
ni značilnosti. To sta: (1) usmerjanje pozornosti in zavedanja na doživljanje
sedanjega trenutka, ki lahko zavzema različne oblike, kot so telesne zazna-
ve, čustvene reakcije, misli; ter (2) odprto sprejemanje oz. doživljanje notra-
njega in/ali zunanjega dogajanja na radoveden, nepristranski način.

Četudi je vsakdo zmožen čuječnosti, je lahko izvajanje tehnik čuječ-
nosti na začetku precej zahtevno in terja nekaj napora. To je razumljivo, saj
smo navajeni doživljanja na način, pri katerem našemu umu dopustimo, da

299