Page 226 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: medsebojni vplivi raziskovanja in prakse. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2021. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 226
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: medsebojni vpliv r aziskovanja in pr akse
v spletna socialna omrežja in njihova uporaba v drugih raziskavah izkaza-
la za povezana z večjim oklevanjem pred cepljenjem (Hoffman et al., 2019).
V poročilu Eurobarometra sicer niso prikazane meddržavne razlike glede
vloge izobrazbe pri stališčih do cepiva. Številne druge raziskave kažejo tudi
bolj problematični učinek vloge izobrazbe pri stališčih do cepiv. Krepitev
gospodarske, družbene in politične razvitosti v zahodnih družbah gotovo
sloni na tehnološkem in znanstvenem napredku. Povprečna raven izobraz-
be se je v zadnjih desetletjih po svetu močno povečala, kar pa je, parado-
ksalno, na področju stališč do cepiv s seboj prineslo tudi nekatere negativ-
ne posledice. Po eni strani višanje izobrazbenih ravni pomeni ne le višjo
zdravstveno ozaveščenost, ampak tudi izboljšan dostop do informacij sko-
zi množične medije, postmoderna družba oz. »družba znanja« pa preko so-
cioekonomskega napredka mobilizira kognitivne kompetence množic (In-
glehart in Welzel, 2005), a raziskave kažejo, da lahko višje ravni izobrazbe v
bolj razvitih družbah predstavljajo tudi pomembno oviro pri zaupanju lju-
di v učinkovitost in varnost cepiv (Endrich et al., 2009).
Kako je mogoče razložiti negativen učinek izobrazbe na preventivna
zdravstvena vedenja, vključno z nezaupanjem v cepiva? Visoka socioeko-
nomska razvitost, krepitev zdravstvenih sistemov ter obsežni in učinko-
viti programi cepljenja so v zahodnih družbah praktično izkoreninili šte-
vilne bolezni, ki jih je mogoče preprečiti s cepivi, kar je zmanjšalo zaznano
grožnjo nalezljivih bolezni v javnosti in, paradoksalno, povečalo okleva-
nje pred cepivi (Champion in Sugg Skinner, 2008; Healy, 2014; Edwards
in Hackell, 2016). Eden izmed mehanizmov odnosa med višjo izobrazbo
in drugimi viri ter skepso do cepiv je tudi »zdravizem« (angl. healthism).
Crawford (1980) ga definira kot »prepričanja, vedenja in pričakovanja ar-
tikuliranih, zdravstveno ozaveščenih in informacijsko bogatih« družbe-
nih skupin z višjim socioekonomskim statusom (Greenhalgh in Wessely,
2004). V zadnjih letih si pripadniki socialno privilegiranih družbenih sku-
pin prizadevajo v čim večji meri nadzirati lastno zdravstveno vedenje z na-
menom izboljšanja svojega zdravja. Te skupine zaznavajo nizke percepcije
tveganja pri boleznih, preprečljivih s cepivi, hkrati pa imajo višje percepci-
je (potencialnih) tveganj, ki jih predstavlja tehnološki in medicinski napre-
dek, vključno s cepivi, in posledično razvijajo nezaupanje v znanost in me-
dicino, znanstvene ugotovitve in prakse (Beck, 1992; Bocquier et al., 2017).
V Franciji denimo zdravizem v celoti pojasni (mediira) povezavo med viš-
jo izobrazbo in oklevanjem pri cepljenju (Bocquier et al., 2018). Visoko izo-
braženi starši so denimo glede cepljenja svojih otrok prepričani, da jim nji-
226
v spletna socialna omrežja in njihova uporaba v drugih raziskavah izkaza-
la za povezana z večjim oklevanjem pred cepljenjem (Hoffman et al., 2019).
V poročilu Eurobarometra sicer niso prikazane meddržavne razlike glede
vloge izobrazbe pri stališčih do cepiva. Številne druge raziskave kažejo tudi
bolj problematični učinek vloge izobrazbe pri stališčih do cepiv. Krepitev
gospodarske, družbene in politične razvitosti v zahodnih družbah gotovo
sloni na tehnološkem in znanstvenem napredku. Povprečna raven izobraz-
be se je v zadnjih desetletjih po svetu močno povečala, kar pa je, parado-
ksalno, na področju stališč do cepiv s seboj prineslo tudi nekatere negativ-
ne posledice. Po eni strani višanje izobrazbenih ravni pomeni ne le višjo
zdravstveno ozaveščenost, ampak tudi izboljšan dostop do informacij sko-
zi množične medije, postmoderna družba oz. »družba znanja« pa preko so-
cioekonomskega napredka mobilizira kognitivne kompetence množic (In-
glehart in Welzel, 2005), a raziskave kažejo, da lahko višje ravni izobrazbe v
bolj razvitih družbah predstavljajo tudi pomembno oviro pri zaupanju lju-
di v učinkovitost in varnost cepiv (Endrich et al., 2009).
Kako je mogoče razložiti negativen učinek izobrazbe na preventivna
zdravstvena vedenja, vključno z nezaupanjem v cepiva? Visoka socioeko-
nomska razvitost, krepitev zdravstvenih sistemov ter obsežni in učinko-
viti programi cepljenja so v zahodnih družbah praktično izkoreninili šte-
vilne bolezni, ki jih je mogoče preprečiti s cepivi, kar je zmanjšalo zaznano
grožnjo nalezljivih bolezni v javnosti in, paradoksalno, povečalo okleva-
nje pred cepivi (Champion in Sugg Skinner, 2008; Healy, 2014; Edwards
in Hackell, 2016). Eden izmed mehanizmov odnosa med višjo izobrazbo
in drugimi viri ter skepso do cepiv je tudi »zdravizem« (angl. healthism).
Crawford (1980) ga definira kot »prepričanja, vedenja in pričakovanja ar-
tikuliranih, zdravstveno ozaveščenih in informacijsko bogatih« družbe-
nih skupin z višjim socioekonomskim statusom (Greenhalgh in Wessely,
2004). V zadnjih letih si pripadniki socialno privilegiranih družbenih sku-
pin prizadevajo v čim večji meri nadzirati lastno zdravstveno vedenje z na-
menom izboljšanja svojega zdravja. Te skupine zaznavajo nizke percepcije
tveganja pri boleznih, preprečljivih s cepivi, hkrati pa imajo višje percepci-
je (potencialnih) tveganj, ki jih predstavlja tehnološki in medicinski napre-
dek, vključno s cepivi, in posledično razvijajo nezaupanje v znanost in me-
dicino, znanstvene ugotovitve in prakse (Beck, 1992; Bocquier et al., 2017).
V Franciji denimo zdravizem v celoti pojasni (mediira) povezavo med viš-
jo izobrazbo in oklevanjem pri cepljenju (Bocquier et al., 2018). Visoko izo-
braženi starši so denimo glede cepljenja svojih otrok prepričani, da jim nji-
226
