Page 160 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: medsebojni vplivi raziskovanja in prakse. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2021. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 160
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: medsebojni vpliv r aziskovanja in pr akse
Vključevanje sveta dela v šolo, je eksplicitno vidno tudi v njeni odvi-
snosti od sredstev, ki so rezultat ekonomskega razvoja, od tega je namreč
odvisen njen razcvet, usmerjenost in oblikovna vrednost (Laval, 2005). La-
val (2005) funkcijo šole kot aparata za delo vidi v različnih obdobjih, kot
je na primer devetnajsto stoletje, ko je šola postala moralni in pedagoški
prostor vključevanja vednost dela in diferenciranega poklicnega usmerja-
nja učencev v industrijsko družbo. Hkrati je šola, zaradi obrata v dojema-
nju otroka prevzela z njenim širjenjem v osemnajstem stoletju tudi pro-
tekcionistično ideologijo, ki se je v dvajsetem stoletju razširila v vse pore
političnega, političnih agend in institucionalnih okvirjev (Johnny, 2006).
Ideologija, katero funkcije je prevzela šola se odraža tudi v odnosu uresni-
čevanja pravice do participacije znotraj demokratičnih procesov odloča-
nja v šoli. Učenci, dijaki in študentje imajo namreč še vedno zelo omejene
pravice odločanja glede šole in programov saj je v večini primerov funkcija
ohranjanja stabilnosti močnejša (Johnny, 2006).
Kljub temu, da šola deluje kot ideološki aparat države z jasnim ciljem
pa je državljanska participacija otrok pomembna predvsem z normativnega
vidika, saj je ta predpogoj delovanja demokratičnega sistema in uveljavlja-
nja demokratičnih norm, tj. trenutno vladajoče ideologije. Gre torej za so-
delovanje preko različnih praks, ki omogočajo krepitev trenutno ustaljene-
mu sistema (Boljka, Narat in Orehek, 2017).
Tema državljanjske vzgoje se v posameznih evropskih državah znot-
raj vzgojno-izobraževalnega sistema poučuje tudi na tri različne načine–
kot samostojni predmet, kot del predmeta ali predmetnega področja in kot
medpredmetno učno področje. Pri tem obstajajo tudi razlike v odvisnosti
od stopnje izobraževanja in trajanja (Eurydice, 2017).
Šola je torej del države, ki v sodobnem svetu uveljavljenih človekovih
(in otrokovih) pravic nosi dvojno vlogo. Na eni strani deluje kot nosilka
pravnega reda, ki mora zagotovati spoštovanje njihovega izvajanja, na dru-
gi pa s koncentracijo moči, ki jo poseduje predstavlja stalno grožnjo pravi-
cam slehernega posameznika (Pavlović, 1993).
Družina, kot tretji pomemben element in osnovna celica otroka, ki se
vanjo rodi, je tista, ki bi naj zagotavljala temeljno varnost in uresničeva-
nje otrokovih potreb, hkrati pa lahko deluje kot tiran, ki sodi o otroko-
vih prekrških in ga kaznuje za narejeno in storjeno, zlorablja svojo moč in
ogroža osnovo uresničevanja pravic otroka. Z namenom preprečevanja to-
vrstnih zlorab, je celica družine vpeta v širšo družbeno skupnost, katere
160
Vključevanje sveta dela v šolo, je eksplicitno vidno tudi v njeni odvi-
snosti od sredstev, ki so rezultat ekonomskega razvoja, od tega je namreč
odvisen njen razcvet, usmerjenost in oblikovna vrednost (Laval, 2005). La-
val (2005) funkcijo šole kot aparata za delo vidi v različnih obdobjih, kot
je na primer devetnajsto stoletje, ko je šola postala moralni in pedagoški
prostor vključevanja vednost dela in diferenciranega poklicnega usmerja-
nja učencev v industrijsko družbo. Hkrati je šola, zaradi obrata v dojema-
nju otroka prevzela z njenim širjenjem v osemnajstem stoletju tudi pro-
tekcionistično ideologijo, ki se je v dvajsetem stoletju razširila v vse pore
političnega, političnih agend in institucionalnih okvirjev (Johnny, 2006).
Ideologija, katero funkcije je prevzela šola se odraža tudi v odnosu uresni-
čevanja pravice do participacije znotraj demokratičnih procesov odloča-
nja v šoli. Učenci, dijaki in študentje imajo namreč še vedno zelo omejene
pravice odločanja glede šole in programov saj je v večini primerov funkcija
ohranjanja stabilnosti močnejša (Johnny, 2006).
Kljub temu, da šola deluje kot ideološki aparat države z jasnim ciljem
pa je državljanska participacija otrok pomembna predvsem z normativnega
vidika, saj je ta predpogoj delovanja demokratičnega sistema in uveljavlja-
nja demokratičnih norm, tj. trenutno vladajoče ideologije. Gre torej za so-
delovanje preko različnih praks, ki omogočajo krepitev trenutno ustaljene-
mu sistema (Boljka, Narat in Orehek, 2017).
Tema državljanjske vzgoje se v posameznih evropskih državah znot-
raj vzgojno-izobraževalnega sistema poučuje tudi na tri različne načine–
kot samostojni predmet, kot del predmeta ali predmetnega področja in kot
medpredmetno učno področje. Pri tem obstajajo tudi razlike v odvisnosti
od stopnje izobraževanja in trajanja (Eurydice, 2017).
Šola je torej del države, ki v sodobnem svetu uveljavljenih človekovih
(in otrokovih) pravic nosi dvojno vlogo. Na eni strani deluje kot nosilka
pravnega reda, ki mora zagotovati spoštovanje njihovega izvajanja, na dru-
gi pa s koncentracijo moči, ki jo poseduje predstavlja stalno grožnjo pravi-
cam slehernega posameznika (Pavlović, 1993).
Družina, kot tretji pomemben element in osnovna celica otroka, ki se
vanjo rodi, je tista, ki bi naj zagotavljala temeljno varnost in uresničeva-
nje otrokovih potreb, hkrati pa lahko deluje kot tiran, ki sodi o otroko-
vih prekrških in ga kaznuje za narejeno in storjeno, zlorablja svojo moč in
ogroža osnovo uresničevanja pravic otroka. Z namenom preprečevanja to-
vrstnih zlorab, je celica družine vpeta v širšo družbeno skupnost, katere
160
