Page 159 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: medsebojni vplivi raziskovanja in prakse. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2021. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 159
vloga socialno-ekonomskega statusa pr i dr žavljanskih aktivnostih osmošolcev ...
Definicij participacije je danes ogromno (Cohen in Uphoff, 1997; Kor-
ten, 1980; Paul, 1987; Ghai in Hewit de Alacantara, 1990; v Narayan-Parker,
1995) in zajemajo različne pore človekovega delovanja. Vse pa vključujejo
pojme prispevanja, vplivanja, sodelovanja, prerazporeditve moči in nadzo-
ra, virov, znanja in drugih veščin, ki jih pridobijo posamezniki, ki se odlo-
čijo za vključitev v odločevalske procese (Narayan-Parker, 1995). Ena izmed
definicij participacije otrok, ki zavezuje države podpisnice k njeni imple-
mentaciji, je zapisana v dvanajstem členu Konvencije o otrokovih pravicah
in opredeljuje, da “države pogodbenice jamčijo otroku, ki je sposoben izobli-
kovati lastna mnenja, pravico do svobodnega izražanja le-teh v vseh zade-
vah v zvezi z njim, o tehnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otro-
kovo starostjo in zrelostjo” (Konvencija o otrokovih pravicah, 1993). Naloga
države je torej, da to uspešno implementira v njihove življenjske prakse.
Ena izmed oblik tovrstnih praks je tudi demokratična participacija v odlo-
čevalskih procesih znotraj šole, saj se s tem učijo sposobnosti sodelovanja,
kritičnega mišljenja, strpnosti, razumevanja družbenih procesov ter vred-
nosti demokracije (Lansdown, 2001: 2–6). Ker gre za koncepte, ki so del dr-
žave in njene (demokratične) ureditve, nas pa zanima predvsem državljan-
ska participacija otrok v šoli v povezavi s SES, se zdi nujno razumevanje
umestitve otroka v sistem države in šole kot aparata v katerem otroci preži-
vijo velik del svojega otroštva.
Althusser (2000) šolo opredeli kot ideološki aparat države, ki je ustvar-
jena z namenom reprodukcije delovne sile in, ki mora hkrati zagotavljati
podrejanje vladajoči ideologiji. Ta deluje kot ideološki aparat države, ki je
v svojih funkcijah nadomestil cerkev in skupaj z družino tvori pomembno
dvojico. Funkcija državljanske vzgoje, ki je danes del šolskega kurikulu-
ma je torej spretnost, s katero se otroci učijo vladajoče ideologije, katere cilj
je ohranjanje njenega trenutnega statusa v določeni geografski enoti (prav
tam). Pri tem pa ne mislimo zgolj na minimalistično konceptualizacijo dr-
žavljanjske vzgoje, ki predstavlja posredovanje osnovnih informacij o usta-
vi, zakonih, političnem sistemu in vzgaja določene državljanjske vrline kot
so na primer udeležba na volitvah, temveč tudi maksimalistično koncep-
tualizacijo, ki se osredotoča na široke definicije državljanstva. Ta se osre-
dotoča na široke definicije državljastva in vključuje premislek o skupnem
vrednostnem temelju družbe, pravičnosti, razvoju javnih vrlin in opti-
malni demokraciji. Znotraj maksimalistične konceptualizacije so določe-
ni koncepti skladno z aktualnim družbenim dogajanjem tudi spremenljivi
(Klemenčič, Mirazchiyski in Novak, 2019: 19–20).
159
Definicij participacije je danes ogromno (Cohen in Uphoff, 1997; Kor-
ten, 1980; Paul, 1987; Ghai in Hewit de Alacantara, 1990; v Narayan-Parker,
1995) in zajemajo različne pore človekovega delovanja. Vse pa vključujejo
pojme prispevanja, vplivanja, sodelovanja, prerazporeditve moči in nadzo-
ra, virov, znanja in drugih veščin, ki jih pridobijo posamezniki, ki se odlo-
čijo za vključitev v odločevalske procese (Narayan-Parker, 1995). Ena izmed
definicij participacije otrok, ki zavezuje države podpisnice k njeni imple-
mentaciji, je zapisana v dvanajstem členu Konvencije o otrokovih pravicah
in opredeljuje, da “države pogodbenice jamčijo otroku, ki je sposoben izobli-
kovati lastna mnenja, pravico do svobodnega izražanja le-teh v vseh zade-
vah v zvezi z njim, o tehnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otro-
kovo starostjo in zrelostjo” (Konvencija o otrokovih pravicah, 1993). Naloga
države je torej, da to uspešno implementira v njihove življenjske prakse.
Ena izmed oblik tovrstnih praks je tudi demokratična participacija v odlo-
čevalskih procesih znotraj šole, saj se s tem učijo sposobnosti sodelovanja,
kritičnega mišljenja, strpnosti, razumevanja družbenih procesov ter vred-
nosti demokracije (Lansdown, 2001: 2–6). Ker gre za koncepte, ki so del dr-
žave in njene (demokratične) ureditve, nas pa zanima predvsem državljan-
ska participacija otrok v šoli v povezavi s SES, se zdi nujno razumevanje
umestitve otroka v sistem države in šole kot aparata v katerem otroci preži-
vijo velik del svojega otroštva.
Althusser (2000) šolo opredeli kot ideološki aparat države, ki je ustvar-
jena z namenom reprodukcije delovne sile in, ki mora hkrati zagotavljati
podrejanje vladajoči ideologiji. Ta deluje kot ideološki aparat države, ki je
v svojih funkcijah nadomestil cerkev in skupaj z družino tvori pomembno
dvojico. Funkcija državljanske vzgoje, ki je danes del šolskega kurikulu-
ma je torej spretnost, s katero se otroci učijo vladajoče ideologije, katere cilj
je ohranjanje njenega trenutnega statusa v določeni geografski enoti (prav
tam). Pri tem pa ne mislimo zgolj na minimalistično konceptualizacijo dr-
žavljanjske vzgoje, ki predstavlja posredovanje osnovnih informacij o usta-
vi, zakonih, političnem sistemu in vzgaja določene državljanjske vrline kot
so na primer udeležba na volitvah, temveč tudi maksimalistično koncep-
tualizacijo, ki se osredotoča na široke definicije državljanstva. Ta se osre-
dotoča na široke definicije državljastva in vključuje premislek o skupnem
vrednostnem temelju družbe, pravičnosti, razvoju javnih vrlin in opti-
malni demokraciji. Znotraj maksimalistične konceptualizacije so določe-
ni koncepti skladno z aktualnim družbenim dogajanjem tudi spremenljivi
(Klemenčič, Mirazchiyski in Novak, 2019: 19–20).
159
