Page 78 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 78
»češka gos«, božji bojevniki, obstranci
Peter Svetega pisma ni razumel kot besedila, kjer bi imelo vse zapisa
no enak domet in težo; zaradi sporočila ljubezni in milosti je dajal prednost
Novemu testamentu, predvsem Pridigi na gori (Mt 5–7), kjer je Chelčickega
pritegnil zlasti imperativ mladega rabina iz Nazareta, da je treba zlo prema-
govati samo z dobrim. Posledica zapovedi ljubezni kot ultimativnega etič
nega postulata pa je bil Petrov skrajni odpor do posvetne moči oz. misel,
da je cerkev kot Božja ustanova nezdružljiva s sistemom posvetne moči in
oblasti; razmišljanju o slednjem je posvečen skorajda celoten prvi del nje
govega najpomembnejšega dela Síť víry (prim. zlasti Chelčický [1521] 1912,
123–126). Peter pri tem kajpak ni izhajal samo iz premišljanja o moralnem
dometu vrstic iz Novega testamenta, temveč tudi iz izkušnje ljudi v deže
lah sv. Václava. V obdobju pred Husom se je posvetna moč v Češkem kral
jestvu pogosto kazala kot zla volja ali, preprosto, surova samovolja kralja,
plemičev in/ali meščanov (prim. Šmahel 1 1996, 337–453). Chelčický je tako
prišel do zaključka, da posvetna moč ni drugega kot nasilje in da ljudje, ki
moč imajo, le-te ne uporabljajo v splošno dobro, temveč le za lastne sebične
cilje. Toda ker so kristjani zavezani k izpolnjevanju Gospodove volje, in to
rej k ljubezni in potrpežljivosti, je Chelčický izpeljal enega tistih sklepov, ki
so s svojo praktično realizacijo najbolj pritegovali pozornost okolice na če
ške brate: Če naj bo kristjan človek ljubezni in potrpežljivosti, ne sme ime
ti nič skupnega s posvetno upravo mesta, dežele in države, s sodišči in s ka
znovanjem prestopnikov.
Uresničevanje tega načela je za češke brate praktično prvega pol stolet
ja od formiranja pomenilo, da so odklanjali prisego meščana, sodelovan
je v mestni upravi (kot mestni svetniki, sodniki, biriči ali rablji), udinjanje
v najemniški vojski in tudi orožarsko obrt. Da bi lahko to svoje zadržan
je do »posvetne oblasti« tudi realizirali, so morali češki bratje iz mestnih
komun, ki so od njih za dosego mestnih pravic terjale ravno tisto, kar so
sami najodločneje zavračali. Zato je socialna značilnost čeških bratov, da
do ponovne premislitve načel Petra Chelčickega konec 15. stoletja (1490–
1494) svoje življenje večinoma živijo v organizacijski obliki manjših cerkve
nih gmajn na češkem podeželju, kjer jih niso stiskale posledice nevključit
ve v uveljavljeni red urbanih komun.
Chelčický je tudi menil, da je delitev na »troje ljudstvo«, na duhovni
ke, plemiče in tretji stan, nekrščanska (Říčan 1956, 17) in da pravi kristjan
ne sme participirati v stanovski družbi na noben način. Za češke brate je to
pomenilo, da so bili verniki, ki so se začeli naslavljati z brati in sestrami, po
socialni strukturi večinoma ljudje tretjega stanu in da plemstvo med njimi,
78
Peter Svetega pisma ni razumel kot besedila, kjer bi imelo vse zapisa
no enak domet in težo; zaradi sporočila ljubezni in milosti je dajal prednost
Novemu testamentu, predvsem Pridigi na gori (Mt 5–7), kjer je Chelčickega
pritegnil zlasti imperativ mladega rabina iz Nazareta, da je treba zlo prema-
govati samo z dobrim. Posledica zapovedi ljubezni kot ultimativnega etič
nega postulata pa je bil Petrov skrajni odpor do posvetne moči oz. misel,
da je cerkev kot Božja ustanova nezdružljiva s sistemom posvetne moči in
oblasti; razmišljanju o slednjem je posvečen skorajda celoten prvi del nje
govega najpomembnejšega dela Síť víry (prim. zlasti Chelčický [1521] 1912,
123–126). Peter pri tem kajpak ni izhajal samo iz premišljanja o moralnem
dometu vrstic iz Novega testamenta, temveč tudi iz izkušnje ljudi v deže
lah sv. Václava. V obdobju pred Husom se je posvetna moč v Češkem kral
jestvu pogosto kazala kot zla volja ali, preprosto, surova samovolja kralja,
plemičev in/ali meščanov (prim. Šmahel 1 1996, 337–453). Chelčický je tako
prišel do zaključka, da posvetna moč ni drugega kot nasilje in da ljudje, ki
moč imajo, le-te ne uporabljajo v splošno dobro, temveč le za lastne sebične
cilje. Toda ker so kristjani zavezani k izpolnjevanju Gospodove volje, in to
rej k ljubezni in potrpežljivosti, je Chelčický izpeljal enega tistih sklepov, ki
so s svojo praktično realizacijo najbolj pritegovali pozornost okolice na če
ške brate: Če naj bo kristjan človek ljubezni in potrpežljivosti, ne sme ime
ti nič skupnega s posvetno upravo mesta, dežele in države, s sodišči in s ka
znovanjem prestopnikov.
Uresničevanje tega načela je za češke brate praktično prvega pol stolet
ja od formiranja pomenilo, da so odklanjali prisego meščana, sodelovan
je v mestni upravi (kot mestni svetniki, sodniki, biriči ali rablji), udinjanje
v najemniški vojski in tudi orožarsko obrt. Da bi lahko to svoje zadržan
je do »posvetne oblasti« tudi realizirali, so morali češki bratje iz mestnih
komun, ki so od njih za dosego mestnih pravic terjale ravno tisto, kar so
sami najodločneje zavračali. Zato je socialna značilnost čeških bratov, da
do ponovne premislitve načel Petra Chelčickega konec 15. stoletja (1490–
1494) svoje življenje večinoma živijo v organizacijski obliki manjših cerkve
nih gmajn na češkem podeželju, kjer jih niso stiskale posledice nevključit
ve v uveljavljeni red urbanih komun.
Chelčický je tudi menil, da je delitev na »troje ljudstvo«, na duhovni
ke, plemiče in tretji stan, nekrščanska (Říčan 1956, 17) in da pravi kristjan
ne sme participirati v stanovski družbi na noben način. Za češke brate je to
pomenilo, da so bili verniki, ki so se začeli naslavljati z brati in sestrami, po
socialni strukturi večinoma ljudje tretjega stanu in da plemstvo med njimi,
78
