Page 74 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 74
»češka gos«, božji bojevniki, obstranci
S sprejetjem jihlavskih kompaktatov je husitska stran spregovorila z
enim samim, poenotenim političnim glasom. Toda nič takega se ni zgo
dilo v praktičnem verskem življenju. Kajti četudi so bili taboriti s svojo ra
dikalno protirimsko teologijo tudi tod potisnjeni v podrejeni položaj in je
Utrakvistična cerkev vsaj navzven delovala enotno, so ostale še vedno pri
življenju skupine in krožki, ki jih nista zadovoljila niti naravnava s katoliki
niti stanje, v katerem je cerkev, tudi husitska, dejansko bila. Zato so se zdru
ževali okoli posameznih posebej vnetih pridigarjev in skušali vsaj v oz
kem krogu somišljenikov prakticirati krščanstvo, ki bi bilo po moralki in
življenju kristjana kar najbolj podobno zgodnji apostolski cerkvi. Tak krog
se je po letu 1450 oblikoval med verniki, ki so poslušali pridige husitskega
nadškofa Jana Rokycane v Týnski cerkvi v Pragi. Jan Rokycana (1397–1471)
je bil poleg M. Jana Husa, Jakoubka ze Stříbra in Petra Chelčickega najpo
membnejša postava verske reforme 15. stoletja v Češkem kraljestvu. V češki
kulturni, politični, cerkveni in literarni zgodovini je pustil trajni pečat kot
nadškof, cerkveni diplomat, govornik na koncilu v Baselu, teolog in eden
najpomembnejših avtorjev češke književnosti svoje dobe, ki jo je obogatil
zlasti z vzorno Postilo na neděli a svátky. Kot voditelj Utrakvistične cerkve
je zastopal umirjene sredinske nazore, kar je pomenilo, da je v znatni meri
vztrajal pri katoliški teologiji. Je pa po drugi strani utelešal tudi odpor hu
sitov proti papeški politični dominaciji. V svoji postili, ki je vsebovala pri
dige iz cerkvenega leta 1456–1457, je tako svojega bralca ob perikopi iz Apd
5,29 odločno poučil, da je treba Božji avtoriteti nakloniti primat pred vsako
posvetno oblastjo, tudi papeško:
Kdo so vsi ti, ki svoje pravice, svoje navade, svoje običaje stavi
jo pred voljo in naredbo Božjo? […] Ja, pravijo, pravice papeške,
deželne, kraljevske, knežje, škofovske, baronske, viteške, duhov
niške, meniške, nunske, še celo malih plemičev in meščanov pa
vse do kmetov – vsi ti se s svojimi pravicami rinejo pred Jezusa!
Če bi na tebe kričal sam papež, kardinali, škofi, duhovniki, če bi
bil ves svet proti tebi, se ne oziraj na nič drugega kot na Božjo
voljo. (Vlček 1940, 206.)
Rokycana je odločno branil obhajilo pod obema podobama, in si
cer kot institut svete večerje, ki ga je postavil sam Odrešenik, iz prvotne
ga husitskega verskega programa pa je obdržal razumevanje Svetega pisma
kot poglavitnega kažipota za življenje kristjana, ki topogledno po svoji po
membnosti pretehta vse človeške razlage. Božja beseda je bila za Rokycano
74
S sprejetjem jihlavskih kompaktatov je husitska stran spregovorila z
enim samim, poenotenim političnim glasom. Toda nič takega se ni zgo
dilo v praktičnem verskem življenju. Kajti četudi so bili taboriti s svojo ra
dikalno protirimsko teologijo tudi tod potisnjeni v podrejeni položaj in je
Utrakvistična cerkev vsaj navzven delovala enotno, so ostale še vedno pri
življenju skupine in krožki, ki jih nista zadovoljila niti naravnava s katoliki
niti stanje, v katerem je cerkev, tudi husitska, dejansko bila. Zato so se zdru
ževali okoli posameznih posebej vnetih pridigarjev in skušali vsaj v oz
kem krogu somišljenikov prakticirati krščanstvo, ki bi bilo po moralki in
življenju kristjana kar najbolj podobno zgodnji apostolski cerkvi. Tak krog
se je po letu 1450 oblikoval med verniki, ki so poslušali pridige husitskega
nadškofa Jana Rokycane v Týnski cerkvi v Pragi. Jan Rokycana (1397–1471)
je bil poleg M. Jana Husa, Jakoubka ze Stříbra in Petra Chelčickega najpo
membnejša postava verske reforme 15. stoletja v Češkem kraljestvu. V češki
kulturni, politični, cerkveni in literarni zgodovini je pustil trajni pečat kot
nadškof, cerkveni diplomat, govornik na koncilu v Baselu, teolog in eden
najpomembnejših avtorjev češke književnosti svoje dobe, ki jo je obogatil
zlasti z vzorno Postilo na neděli a svátky. Kot voditelj Utrakvistične cerkve
je zastopal umirjene sredinske nazore, kar je pomenilo, da je v znatni meri
vztrajal pri katoliški teologiji. Je pa po drugi strani utelešal tudi odpor hu
sitov proti papeški politični dominaciji. V svoji postili, ki je vsebovala pri
dige iz cerkvenega leta 1456–1457, je tako svojega bralca ob perikopi iz Apd
5,29 odločno poučil, da je treba Božji avtoriteti nakloniti primat pred vsako
posvetno oblastjo, tudi papeško:
Kdo so vsi ti, ki svoje pravice, svoje navade, svoje običaje stavi
jo pred voljo in naredbo Božjo? […] Ja, pravijo, pravice papeške,
deželne, kraljevske, knežje, škofovske, baronske, viteške, duhov
niške, meniške, nunske, še celo malih plemičev in meščanov pa
vse do kmetov – vsi ti se s svojimi pravicami rinejo pred Jezusa!
Če bi na tebe kričal sam papež, kardinali, škofi, duhovniki, če bi
bil ves svet proti tebi, se ne oziraj na nič drugega kot na Božjo
voljo. (Vlček 1940, 206.)
Rokycana je odločno branil obhajilo pod obema podobama, in si
cer kot institut svete večerje, ki ga je postavil sam Odrešenik, iz prvotne
ga husitskega verskega programa pa je obdržal razumevanje Svetega pisma
kot poglavitnega kažipota za življenje kristjana, ki topogledno po svoji po
membnosti pretehta vse človeške razlage. Božja beseda je bila za Rokycano
74
