Page 81 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 81
češki bratje kot obstranci
cerkvi odraslo nekaj generacij in ko so predvsem kot skupnost bogaboje
čih kristjanov, ki so se med seboj (samopo)imenovali bratje in sestre, pres
tali tako prelomne notranje kot enako silovite zunanje prepreke za delova
nje. Na nezavidljivem, osovraženem, predvsem pa zaradi določb jihlavskih
kompaktatov politično nevarnem območju med Katoliško in Utrakvistično
cerkvijo so v deželah sv. Václava v drugi polovici 15. stoletja pognali moč
ne korenine.
Toda že pred Luthrom je na češke brate vplivala krščanska renesan
sa, ki se razvije v Italiji kot del humanizma in se nato zlagoma razširi po
Evropi. Podobno kot svetni humanisti, ki so zbirali, prevajali, komentira
li in izdajali antične tekstne spomenike, so krščanski humanisti svojo po
zornost posvetili besedilom krščanske antike, svetim očetom, ki jih je po
znosrednjeveška cerkev s svojo tedaj že okostenelo sholastiko in njenim
»klasikom« Tomažem Akvinskim puščala ob robu. Krščanski humanizem
je dobil pomemben zagon z Gutenbergevo iznajdbo tiska s premičnimi čr
kami, na začetku 16. stoletja pa je na njegovo čelo stopil kralj humanistov
in »lux mundi« tedanje dobe Erazem Rotterdamski. Ta od leta 1514 delu
je v Baselu, kjer se je okoli tiskarne Johanna Frobena izoblikovalo evrop
sko pomembno ne le tiskarsko, temveč tudi intelektualno središče. Prav v
Baselu izide leta 1516 prelomna izdaja Novega testamenta, Novum instru-
mentum omne, s katerim Erazem postavi tekstnokritični standard za iz
dajanje Svetega pisma za stoletja za njim. Toda poleg kritično prečiščenega
grškega testa in njegovih številnih komentarjev, ki so pomembno vplivali
tudi na začetek prevajanja Svetega pisma v slovenski jezik, kajti o njih kot
o prevajalski pomoči eksplicitno pripoveduje Primož Trubar v predgovo
ru k prvi knjigi Svetega pisma, prevedeni v slovenski jezik – Evangeliju po
Mateju (1555) –, so bili pomenljivi zlasti Erazmovi programski predgovori,
v katerih slavi Novi testament in poziva slehernika, naj je to laik ali duhov
nik, ženska ali moški, da Božjo besedo vneto bero. Veliki humanist zapiše:
Kajti šele tisti postane teolog, ki s svojim življenjem prezira bo
gastvo, tisti, ki uči, da se kristjan ne sme maščevati, temveč da
mora delati dobro tistim, ki mu delajo zlo … Šele takšen človek je
pravi teolog, pa naj je kmet ali tkalec. (Navedeno po Bartoš 1956,
114–115.)
Erazem je s svojo tekstno kritiko srednjeveške verzije Vulgate, ki je
tedaj v obnebju Rimske cerkve veljala za edino avtentično biblično be
sedilo, dregnil v osje gnezdo in si na katoliški strani nakopal na glavo
81
cerkvi odraslo nekaj generacij in ko so predvsem kot skupnost bogaboje
čih kristjanov, ki so se med seboj (samopo)imenovali bratje in sestre, pres
tali tako prelomne notranje kot enako silovite zunanje prepreke za delova
nje. Na nezavidljivem, osovraženem, predvsem pa zaradi določb jihlavskih
kompaktatov politično nevarnem območju med Katoliško in Utrakvistično
cerkvijo so v deželah sv. Václava v drugi polovici 15. stoletja pognali moč
ne korenine.
Toda že pred Luthrom je na češke brate vplivala krščanska renesan
sa, ki se razvije v Italiji kot del humanizma in se nato zlagoma razširi po
Evropi. Podobno kot svetni humanisti, ki so zbirali, prevajali, komentira
li in izdajali antične tekstne spomenike, so krščanski humanisti svojo po
zornost posvetili besedilom krščanske antike, svetim očetom, ki jih je po
znosrednjeveška cerkev s svojo tedaj že okostenelo sholastiko in njenim
»klasikom« Tomažem Akvinskim puščala ob robu. Krščanski humanizem
je dobil pomemben zagon z Gutenbergevo iznajdbo tiska s premičnimi čr
kami, na začetku 16. stoletja pa je na njegovo čelo stopil kralj humanistov
in »lux mundi« tedanje dobe Erazem Rotterdamski. Ta od leta 1514 delu
je v Baselu, kjer se je okoli tiskarne Johanna Frobena izoblikovalo evrop
sko pomembno ne le tiskarsko, temveč tudi intelektualno središče. Prav v
Baselu izide leta 1516 prelomna izdaja Novega testamenta, Novum instru-
mentum omne, s katerim Erazem postavi tekstnokritični standard za iz
dajanje Svetega pisma za stoletja za njim. Toda poleg kritično prečiščenega
grškega testa in njegovih številnih komentarjev, ki so pomembno vplivali
tudi na začetek prevajanja Svetega pisma v slovenski jezik, kajti o njih kot
o prevajalski pomoči eksplicitno pripoveduje Primož Trubar v predgovo
ru k prvi knjigi Svetega pisma, prevedeni v slovenski jezik – Evangeliju po
Mateju (1555) –, so bili pomenljivi zlasti Erazmovi programski predgovori,
v katerih slavi Novi testament in poziva slehernika, naj je to laik ali duhov
nik, ženska ali moški, da Božjo besedo vneto bero. Veliki humanist zapiše:
Kajti šele tisti postane teolog, ki s svojim življenjem prezira bo
gastvo, tisti, ki uči, da se kristjan ne sme maščevati, temveč da
mora delati dobro tistim, ki mu delajo zlo … Šele takšen človek je
pravi teolog, pa naj je kmet ali tkalec. (Navedeno po Bartoš 1956,
114–115.)
Erazem je s svojo tekstno kritiko srednjeveške verzije Vulgate, ki je
tedaj v obnebju Rimske cerkve veljala za edino avtentično biblično be
sedilo, dregnil v osje gnezdo in si na katoliški strani nakopal na glavo
81
