Page 82 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 82
»češka gos«, božji bojevniki, obstranci
prenekaterega jeznega nasprotnika. Isto je veljalo za njegovo kritiko sočas
nega bitja in nehanja Rimske cerkve, z obojim pa se je postavil ob bok tak
rat v srednjeevropskem prostoru že uveljevaljenim reformacijskim toko
vom, na Češkem predvsem ob češke brate.
Slednje je pritegnil najprej z besedilom Enchiridion militis Christiani,
ki je bilo objavljeno leta 1503 in ga je Lukáš Pražský leta 1516 v odlomkih
vključil v svoje spise. Erazmovo delo izide leta 1519 v češkem jeziku v ce
loti in že leto za tem, 1520., so poslali češki bratje k znamenitemu huma
nistu odposlanstvo, in sicer v Louvain, kjer se je bil Erazem tedaj na krat
ko pomudil kot univerzitetni profesor. Češki bratje so bili Erazmu hvaležni
za njegov angažma pri razreševanju napete verske situacije v čeških deže
lah, kajti učenjak se je odzval na pismo češkega humanista Jana Šlechte ze
Všehrd, ki je Erazma vabil v Češko kraljestvo, da bi s svojo razumnostjo
pomagal pri naravnavi verskih sporov v deželi; Šlechta je za slednje krivil
predvsem češke brate, ki se teološko in delovanjsko niso ne ujeli ne narav
nali ne s katoliki niti z utrakvisti, in jih je Erazmu prikazoval v najtemnej
ših barvah. Takisto ni prav skrival svoje misli, da bi bilo za dosego verske
ga miru med Čehi še najbolje, če bi se češke brate preprosto kar eliminiralo
(Bartoš 1956, 115).
Toda Šlechta, kot se zdi, ni znal primerno nagovoriti edinstvene men
talitete naslovnika, kajti Erazma, ki je veljal za najmiroljubnejšega med
svojimi humanističnimi vrstniki, je označevalo »nikjer poteze napadal
ne drznosti« in tudi, da se mu je gnusila vsaka oblika nekulturnosti ter
grobosti (Zweig 1971, 48–49). Tako ni obsodil čeških bratov, temveč vsako
uporabo nasilja proti njim, predvsem pa ga je nagovorilo, da ima med nji
mi Sveto pismo nesporni primat napram avtoriteti institucije in cerkvene
mu učiteljstvu, da se naslavljajo z brati in sestrami ter celo, da ne pristaja
jo na apostolsko nasledstvo in tako tudi ne na dozdevno nujnost posvetitve
duhovnikov in škofov s strani Rimske cerkve ter da si svoje duhovnike in
škofe volijo enako, kot je bilo v prvotni apostolski cerkvi – sami.
Velja poudariti, da je Erazem te besede napisal brez, da bi pred tem
prebral katero tiskanih obramb čeških bratov, ki pa mu jih je odposlanstvo
pod vodstvom Mikuláša Klaudýana tokrat prineslo, skupaj z veliko veroiz
povedjo iz leta 1511. Češki bratje so humanista tudi prosili, naj knjige preu či
in se o njih javno pisno izrazi; glede na Erazmov odgovor Šlechti so nam
reč upali, da jim bo Erazmova javna beseda na političnem odru pridala do
datno težo in jim zagotovila kaj več varnosti. Erazem si je vzel čas za bra
nje češkobratske konfesije, nato pa se je češkim bratom opravičil, ker ne bo
82
prenekaterega jeznega nasprotnika. Isto je veljalo za njegovo kritiko sočas
nega bitja in nehanja Rimske cerkve, z obojim pa se je postavil ob bok tak
rat v srednjeevropskem prostoru že uveljevaljenim reformacijskim toko
vom, na Češkem predvsem ob češke brate.
Slednje je pritegnil najprej z besedilom Enchiridion militis Christiani,
ki je bilo objavljeno leta 1503 in ga je Lukáš Pražský leta 1516 v odlomkih
vključil v svoje spise. Erazmovo delo izide leta 1519 v češkem jeziku v ce
loti in že leto za tem, 1520., so poslali češki bratje k znamenitemu huma
nistu odposlanstvo, in sicer v Louvain, kjer se je bil Erazem tedaj na krat
ko pomudil kot univerzitetni profesor. Češki bratje so bili Erazmu hvaležni
za njegov angažma pri razreševanju napete verske situacije v čeških deže
lah, kajti učenjak se je odzval na pismo češkega humanista Jana Šlechte ze
Všehrd, ki je Erazma vabil v Češko kraljestvo, da bi s svojo razumnostjo
pomagal pri naravnavi verskih sporov v deželi; Šlechta je za slednje krivil
predvsem češke brate, ki se teološko in delovanjsko niso ne ujeli ne narav
nali ne s katoliki niti z utrakvisti, in jih je Erazmu prikazoval v najtemnej
ših barvah. Takisto ni prav skrival svoje misli, da bi bilo za dosego verske
ga miru med Čehi še najbolje, če bi se češke brate preprosto kar eliminiralo
(Bartoš 1956, 115).
Toda Šlechta, kot se zdi, ni znal primerno nagovoriti edinstvene men
talitete naslovnika, kajti Erazma, ki je veljal za najmiroljubnejšega med
svojimi humanističnimi vrstniki, je označevalo »nikjer poteze napadal
ne drznosti« in tudi, da se mu je gnusila vsaka oblika nekulturnosti ter
grobosti (Zweig 1971, 48–49). Tako ni obsodil čeških bratov, temveč vsako
uporabo nasilja proti njim, predvsem pa ga je nagovorilo, da ima med nji
mi Sveto pismo nesporni primat napram avtoriteti institucije in cerkvene
mu učiteljstvu, da se naslavljajo z brati in sestrami ter celo, da ne pristaja
jo na apostolsko nasledstvo in tako tudi ne na dozdevno nujnost posvetitve
duhovnikov in škofov s strani Rimske cerkve ter da si svoje duhovnike in
škofe volijo enako, kot je bilo v prvotni apostolski cerkvi – sami.
Velja poudariti, da je Erazem te besede napisal brez, da bi pred tem
prebral katero tiskanih obramb čeških bratov, ki pa mu jih je odposlanstvo
pod vodstvom Mikuláša Klaudýana tokrat prineslo, skupaj z veliko veroiz
povedjo iz leta 1511. Češki bratje so humanista tudi prosili, naj knjige preu či
in se o njih javno pisno izrazi; glede na Erazmov odgovor Šlechti so nam
reč upali, da jim bo Erazmova javna beseda na političnem odru pridala do
datno težo in jim zagotovila kaj več varnosti. Erazem si je vzel čas za bra
nje češkobratske konfesije, nato pa se je češkim bratom opravičil, ker ne bo
82
