Page 73 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 73
češki bratje kot obstranci
tudi ostrigel,7 pa je razlika, poleg razvidne večje starosti češke verske refor
me, opazna.
V deželah sv. Václava je bila zamisel cerkvene reforme tesno naveza
na na predreformacijsko stremljenje po dobrem dušnem pastirju in na ide
jo, da je reforma cerkve primarno vprašanje praktične vsakodnevne moralke,
ne (nujno) teologije: Klic po reformi cerkve je pomenil najprej popravo po
sameznika, in to pri glavi srednjeveške družbe, torej pri pridigarju oz. du
hovniku. Matěj z Janova (1350/1355–1393) je tako zapisal:
Verjamem v reformo ljudstva, to je, da bodo slej ko prej nasta
li novi ljudje, ustvarjeni po podobi novega človeka, in da bodo iz
njega naprej izšli novi kleriki in duhovniki, ki bodo sovražili po
goltnost in slavo tuzemskega ter bodo hiteli za nebeškim življen
jem. Toda menim, da se bo to zgodilo postopoma … (Šmahel 2
1996, 6.)
Za češko reformacijo je tako že od časa Husovih predhodnikov, zla
sti Jana Milíča s Kroměříža (1320/1325–1374)8 in Matěja z Janova, značilna
usmeritev na praktično moralno življenje posameznika, versko vnemo in
odločno izpovedovanje »Božje resnice«, ne pa toliko na teološko pogloblje
no in izčiščeno premišljanje o pogojih posamičnikove odrešitve, ki preko
zastavka o odpustkih pripelje Luthra do temeljnega vprašanja: Ali se je člo
vek zmožen odrešiti sam ali ga more/mora odrešiti Gospod. Češka refor
macija je bila tako predvsem široko ljudsko gibanje »od spodaj navzgor«,
ki dobiva skozi svoj razvoj teološko artikulacijo in refleksijo, medtem kot
gre pri Luthru za najprej zgolj intelektualni tok »od zgoraj navzdol«, za di
seminacijo (tudi intuitivnih) vpogledov in premislekov visoko izobraže
nega profesorja, člana učene kulture, ki v nekem trenutku – ob vprašanju
cerkvene oblasti – postane predmet polemike in identifikacije v vernaku
larni ljudski kulturi, se nato razvije v gibanje in nazadnje v novo cerkev.
7 Reklo iz časa papeža Leona X. in rojstva luteranske reformacije je bilo Curia romana
non petit ovem sine lana.
8 Zgodovinski viri poročajo, da naj bi Jan Milíč s svojim zglednim življenjem dose
gel tudi kesanje številnih praških dam, ki so se pečale z najstarejšo obrtjo, celo neko
bordelsko mamo naj bi obrnil na »pravo pot«. O naravi aktivnega moralnega krščan
skega življenja priča tudi podatek, da je dal vneti pridigar damam, ki so pod njego
vim strogim vodstvom opustile prodajanje ljubezni ter se poprijele običajnega bit
ja in nehanja, s pomočjo darov vernikov postaviti tudi skupno prebivališče, in sicer
prav na mestu, kjer je nekdaj stala hiša greha Benetke, ki jo je dal cesar Karel IV. leta
1372 podreti (Tomek II 1871, 176; III 1875, 294–305).
73
tudi ostrigel,7 pa je razlika, poleg razvidne večje starosti češke verske refor
me, opazna.
V deželah sv. Václava je bila zamisel cerkvene reforme tesno naveza
na na predreformacijsko stremljenje po dobrem dušnem pastirju in na ide
jo, da je reforma cerkve primarno vprašanje praktične vsakodnevne moralke,
ne (nujno) teologije: Klic po reformi cerkve je pomenil najprej popravo po
sameznika, in to pri glavi srednjeveške družbe, torej pri pridigarju oz. du
hovniku. Matěj z Janova (1350/1355–1393) je tako zapisal:
Verjamem v reformo ljudstva, to je, da bodo slej ko prej nasta
li novi ljudje, ustvarjeni po podobi novega človeka, in da bodo iz
njega naprej izšli novi kleriki in duhovniki, ki bodo sovražili po
goltnost in slavo tuzemskega ter bodo hiteli za nebeškim življen
jem. Toda menim, da se bo to zgodilo postopoma … (Šmahel 2
1996, 6.)
Za češko reformacijo je tako že od časa Husovih predhodnikov, zla
sti Jana Milíča s Kroměříža (1320/1325–1374)8 in Matěja z Janova, značilna
usmeritev na praktično moralno življenje posameznika, versko vnemo in
odločno izpovedovanje »Božje resnice«, ne pa toliko na teološko pogloblje
no in izčiščeno premišljanje o pogojih posamičnikove odrešitve, ki preko
zastavka o odpustkih pripelje Luthra do temeljnega vprašanja: Ali se je člo
vek zmožen odrešiti sam ali ga more/mora odrešiti Gospod. Češka refor
macija je bila tako predvsem široko ljudsko gibanje »od spodaj navzgor«,
ki dobiva skozi svoj razvoj teološko artikulacijo in refleksijo, medtem kot
gre pri Luthru za najprej zgolj intelektualni tok »od zgoraj navzdol«, za di
seminacijo (tudi intuitivnih) vpogledov in premislekov visoko izobraže
nega profesorja, člana učene kulture, ki v nekem trenutku – ob vprašanju
cerkvene oblasti – postane predmet polemike in identifikacije v vernaku
larni ljudski kulturi, se nato razvije v gibanje in nazadnje v novo cerkev.
7 Reklo iz časa papeža Leona X. in rojstva luteranske reformacije je bilo Curia romana
non petit ovem sine lana.
8 Zgodovinski viri poročajo, da naj bi Jan Milíč s svojim zglednim življenjem dose
gel tudi kesanje številnih praških dam, ki so se pečale z najstarejšo obrtjo, celo neko
bordelsko mamo naj bi obrnil na »pravo pot«. O naravi aktivnega moralnega krščan
skega življenja priča tudi podatek, da je dal vneti pridigar damam, ki so pod njego
vim strogim vodstvom opustile prodajanje ljubezni ter se poprijele običajnega bit
ja in nehanja, s pomočjo darov vernikov postaviti tudi skupno prebivališče, in sicer
prav na mestu, kjer je nekdaj stala hiša greha Benetke, ki jo je dal cesar Karel IV. leta
1372 podreti (Tomek II 1871, 176; III 1875, 294–305).
73
