Page 80 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 80
»češka gos«, božji bojevniki, obstranci
Predvsem pa so bili češki bratje pod Gregorjevim vodstvom daleč
onstran soglasja z Utrakvistično in Rimsko cerkvijo pri vprašanju inve
stiture duhovnikov. Pri tem so, kot se zdi, prelomili s tradicijo apostolske
ga nasledstva in posvetitve duhovnikov v Rimski cerkvi, kajti menili so, da
pravih duhovnikov pač ne more biti oz. jih ne kaže niti iskati v cerkvi, ki
je s svojimi nauki zablodela in v kateri se bolj kot na Kristusovo delovanje
v posamezniku in njegovem življenju gleda na servicije (ali anate), ki jih je
treba za vsako imenovanje izplačati provizijsko usmerjeni rimski kuriji; na
čelnik slednje, sveti oče, da namreč občasno moli brevir po »markah srebr
nega denarja«. Zato so se želeli češki bratje od takega tipa duhovništva lo
čiti. Ker pa zgleda za lastno posvečevanje niso našli ne v Pravoslavni in ne
v Valdežanski cerkvi, so se nazadnje odločili za posvetitev duhovnikov, ki
so bili izmed vernikov izvoljeni z žrebom, vendar ob upoštevanju njihovih
funkcij, znanj, darov in, predvsem, vzornega krščanskega življenja, kar vse
naj bi izkazovalo zmožnost dotičnih za duhovniško službo.
Tako so bili na shodu čeških bratov v Lhotki pri Rychnovu nad
Kněžnou leta 1467 izvoljeni prvi trije češkobratski duhovniki: kmečki
sin Matej iz Kunvalda, mlinar Eliáš iz Chřenovic na Moravskem in kro
jač Tůma (Tomaž) iz Přelouča. Da pa bi preprečili pričakovane kritike od
zunaj, so se češki bratje namenili svojo duhovniško izvolitev potrditi pri
Valdežanski in Rimski cerkvi. Po redu Rimske cerkve pravilno posvečeni
duhovnik Mihael iz Kunvalda je tako odšel k najstarejšemu valdežanske
mu duhovniku na Češkem, da bi si od njega izprosil posvetitev in nato sku
paj z lastno rimsko posvetitvijo oboje prenesel na tri novoizvoljene češke
brate. Ko se je to zgodilo, se je Mihael odrekel tako valdežanske kot rimske
posvetitve, češki bratje pa so na ta način vzpostavili svojo linijo ordinaci
je, pri kateri niso razločevali oz. priznavali razlik med duhovnikom in ško
fom (Říčan 1956, 21). Ustanovitev lastnega duhovništva med češkimi brati
so tako v Utrakvistični kot Rimski cerkvi razumeli kot protizakonito sa
movoljo, zato so bili češki bratje poslej kljub Rokycanovemu prizadevanju
obraniti jih izpostavljeni naletu preganjanja, in čeprav so se sami tedaj za
čeli imenovati bratje in sestre zakona Kristusovega, jim javnost pritika ime
ni dveh verskih gibanj, ki sta vsako zase veljali za herezijo. Čeških bratov se
začneta v javnosti prijemati imeni pikartov in valdežanov (Říčan 1956, 20).
Med Erazmom in Luthrom
Luther je s svojo kritiko prodaje odpustkov v Wittenbergu nastopil, ko so
imeli češki bratje za seboj že več kot pol stoletja delovanja, ko je v njihovi
80
Predvsem pa so bili češki bratje pod Gregorjevim vodstvom daleč
onstran soglasja z Utrakvistično in Rimsko cerkvijo pri vprašanju inve
stiture duhovnikov. Pri tem so, kot se zdi, prelomili s tradicijo apostolske
ga nasledstva in posvetitve duhovnikov v Rimski cerkvi, kajti menili so, da
pravih duhovnikov pač ne more biti oz. jih ne kaže niti iskati v cerkvi, ki
je s svojimi nauki zablodela in v kateri se bolj kot na Kristusovo delovanje
v posamezniku in njegovem življenju gleda na servicije (ali anate), ki jih je
treba za vsako imenovanje izplačati provizijsko usmerjeni rimski kuriji; na
čelnik slednje, sveti oče, da namreč občasno moli brevir po »markah srebr
nega denarja«. Zato so se želeli češki bratje od takega tipa duhovništva lo
čiti. Ker pa zgleda za lastno posvečevanje niso našli ne v Pravoslavni in ne
v Valdežanski cerkvi, so se nazadnje odločili za posvetitev duhovnikov, ki
so bili izmed vernikov izvoljeni z žrebom, vendar ob upoštevanju njihovih
funkcij, znanj, darov in, predvsem, vzornega krščanskega življenja, kar vse
naj bi izkazovalo zmožnost dotičnih za duhovniško službo.
Tako so bili na shodu čeških bratov v Lhotki pri Rychnovu nad
Kněžnou leta 1467 izvoljeni prvi trije češkobratski duhovniki: kmečki
sin Matej iz Kunvalda, mlinar Eliáš iz Chřenovic na Moravskem in kro
jač Tůma (Tomaž) iz Přelouča. Da pa bi preprečili pričakovane kritike od
zunaj, so se češki bratje namenili svojo duhovniško izvolitev potrditi pri
Valdežanski in Rimski cerkvi. Po redu Rimske cerkve pravilno posvečeni
duhovnik Mihael iz Kunvalda je tako odšel k najstarejšemu valdežanske
mu duhovniku na Češkem, da bi si od njega izprosil posvetitev in nato sku
paj z lastno rimsko posvetitvijo oboje prenesel na tri novoizvoljene češke
brate. Ko se je to zgodilo, se je Mihael odrekel tako valdežanske kot rimske
posvetitve, češki bratje pa so na ta način vzpostavili svojo linijo ordinaci
je, pri kateri niso razločevali oz. priznavali razlik med duhovnikom in ško
fom (Říčan 1956, 21). Ustanovitev lastnega duhovništva med češkimi brati
so tako v Utrakvistični kot Rimski cerkvi razumeli kot protizakonito sa
movoljo, zato so bili češki bratje poslej kljub Rokycanovemu prizadevanju
obraniti jih izpostavljeni naletu preganjanja, in čeprav so se sami tedaj za
čeli imenovati bratje in sestre zakona Kristusovega, jim javnost pritika ime
ni dveh verskih gibanj, ki sta vsako zase veljali za herezijo. Čeških bratov se
začneta v javnosti prijemati imeni pikartov in valdežanov (Říčan 1956, 20).
Med Erazmom in Luthrom
Luther je s svojo kritiko prodaje odpustkov v Wittenbergu nastopil, ko so
imeli češki bratje za seboj že več kot pol stoletja delovanja, ko je v njihovi
80
