Page 76 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 76
»češka gos«, božji bojevniki, obstranci
razodetje Božje volje in hkrati sporočilo o Kristusovi ljubezni ter dokument,
zavezujoč za kristjana in cerkev, za posameznika in občestvo. Prizadeval si
je za častno in čisto cerkev, ki bi jo poučevali in vodili plemeniti duhovniki
(Říčan 1956, 15). Za slednje si je prizadeval tudi s svojimi pridigami in duš
nopastirskim delom.
Tako se je med njegovimi verniki v Týnski cerkvi izoblikoval krožek,
sestavljen iz običajnih praških meščanov, študentov ter tu in tam kakega
nižjega plemiča. Pod vplivom Rokycane so se začeli spraševati, kaj naj sto
rijo, da bodo deležni odrešitve, in kako bi lahko z lastnim življenjem po
magali cerkvi, ki da je v nedobrem stanju. Na čelo tega krožka je leta 1453
stopil Gregor (Řehoř), ki je bil Rokycanov sorodnik, sicer pa upravnik hu
sitskega samostana Na Slovanech v Pragi. Možak, sicer vitez, je bil pristen
in odločen človek, kar je tudi druge podobno misleče Rokycanove ovčice
pritegovalo k njemu v skupnem prizadevanju, da bi oblikovali družbo ver
nikov, ki v resnici z lastnim zglednim življenjem sledijo Svetemu pismu.
Tako so vsi iskali somišljenike, med drugim so poskusili s krožkom pri sa
mostanu Vilémov na Čáslavskem, toda srečanje s slednjimi je med vernimi
Pražani povzročilo zmedo, kajti vilémovski so menili, da je obhajilo tako
pomembno zdravilo zoper greh, da ga je treba podajati tudi nevrednim in
celo neprimernim za sprejem Gospodove večerje (Říčan 1956, 16). Zato se so
vrnili k Rokycani, ki jih je napotil k Petru iz Chelčič pri Vodňanih.
Peter Chelčický (1390–1460) je bil eden najizvirnejših mislecev češke
reformacije 15. stoletja. Intelektualno je predstavljal stik med učeno in ljud
sko kulturo, kajti latinsko ni znal, ker se ni mogel izobraževati na univerzi,
temeljna dela latinske učene kulture pa je tako spoznaval v prevodu ali pre
interpretaciji učiteljev, ki jih je poznal oz. jih poslušal. Kljub temu se je iz
oblikoval v enega najpomembnejših čeških teologov in pisateljev 15. stolet
ja, njegovi spisi pa pomenijo enega teoloških temeljev cerkve čeških bratov,
kajti prav on je med husitskimi teologi najdosledneje poudaril Biblijo kot
edino normo tako verovanja kot delovanja kristjana. Sveto pismo je bilo za
Chelčickega dokument, ki prinaša veselo oznanilo o odrešitvi, toda hkrati
vzpostavlja popolno nadvlado Božje besede nad človeškim življenjem. To je
za Petra pomenilo, da morata biti človekova vest in volja v vsem podvrže
na ter pokorna Božji besedi. Dosledna izpeljava tega načela pri čeških bra
tih je v prvih desetletjih njihovega obstoja pomenila dosledno zavračanje
vse tiste teologije in principov cerkvene organizacije, ki ne bi izhajali ne
posredno iz Biblije.
76
razodetje Božje volje in hkrati sporočilo o Kristusovi ljubezni ter dokument,
zavezujoč za kristjana in cerkev, za posameznika in občestvo. Prizadeval si
je za častno in čisto cerkev, ki bi jo poučevali in vodili plemeniti duhovniki
(Říčan 1956, 15). Za slednje si je prizadeval tudi s svojimi pridigami in duš
nopastirskim delom.
Tako se je med njegovimi verniki v Týnski cerkvi izoblikoval krožek,
sestavljen iz običajnih praških meščanov, študentov ter tu in tam kakega
nižjega plemiča. Pod vplivom Rokycane so se začeli spraševati, kaj naj sto
rijo, da bodo deležni odrešitve, in kako bi lahko z lastnim življenjem po
magali cerkvi, ki da je v nedobrem stanju. Na čelo tega krožka je leta 1453
stopil Gregor (Řehoř), ki je bil Rokycanov sorodnik, sicer pa upravnik hu
sitskega samostana Na Slovanech v Pragi. Možak, sicer vitez, je bil pristen
in odločen človek, kar je tudi druge podobno misleče Rokycanove ovčice
pritegovalo k njemu v skupnem prizadevanju, da bi oblikovali družbo ver
nikov, ki v resnici z lastnim zglednim življenjem sledijo Svetemu pismu.
Tako so vsi iskali somišljenike, med drugim so poskusili s krožkom pri sa
mostanu Vilémov na Čáslavskem, toda srečanje s slednjimi je med vernimi
Pražani povzročilo zmedo, kajti vilémovski so menili, da je obhajilo tako
pomembno zdravilo zoper greh, da ga je treba podajati tudi nevrednim in
celo neprimernim za sprejem Gospodove večerje (Říčan 1956, 16). Zato se so
vrnili k Rokycani, ki jih je napotil k Petru iz Chelčič pri Vodňanih.
Peter Chelčický (1390–1460) je bil eden najizvirnejših mislecev češke
reformacije 15. stoletja. Intelektualno je predstavljal stik med učeno in ljud
sko kulturo, kajti latinsko ni znal, ker se ni mogel izobraževati na univerzi,
temeljna dela latinske učene kulture pa je tako spoznaval v prevodu ali pre
interpretaciji učiteljev, ki jih je poznal oz. jih poslušal. Kljub temu se je iz
oblikoval v enega najpomembnejših čeških teologov in pisateljev 15. stolet
ja, njegovi spisi pa pomenijo enega teoloških temeljev cerkve čeških bratov,
kajti prav on je med husitskimi teologi najdosledneje poudaril Biblijo kot
edino normo tako verovanja kot delovanja kristjana. Sveto pismo je bilo za
Chelčickega dokument, ki prinaša veselo oznanilo o odrešitvi, toda hkrati
vzpostavlja popolno nadvlado Božje besede nad človeškim življenjem. To je
za Petra pomenilo, da morata biti človekova vest in volja v vsem podvrže
na ter pokorna Božji besedi. Dosledna izpeljava tega načela pri čeških bra
tih je v prvih desetletjih njihovega obstoja pomenila dosledno zavračanje
vse tiste teologije in principov cerkvene organizacije, ki ne bi izhajali ne
posredno iz Biblije.
76
