Page 71 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 71
češki bratje kot obstranci
Ostali pa sta nerazrešeni žgoči zadregi: koliko v listine zapisanega se
utegne uresničiti, v cerkvenih rečeh pa je z naravnavo s katoliško stranjo
nastopilo obdobje nestalnega verskega miru, ki ga je vsaj del husitske stra
ni razumel kot izdajo »čiste besede Božje«, katoliška stran pa kot zgolj tak
tično koncesijo pred primernim »prevratom situacije«, ko bo mogoče upor
nim Čehom odvzeti vse verske koncesije in jih z milo ali silo spraviti nazaj
v naročje matere Cerkve. Tako so se namreč o reči deklarativno izrekali
poglavitni izvrševalci rekatolizacije v čeških deželah, ko češkim stanovom
z bitko na Beli gori pri Pragi (1620) na začetku tridesetletne vojne spodleti
ubraniti tako stanovske kot z njimi povezane verske privilegije čeških dežel
(prim. Vinkler 2006, 45–53) in ko zmagovita katoliška stran poravnava ra
čune za ves čas od husitske revolucije do Bele gore (Lohelius).
Zastran verske refromacije je bil izplen po desetletju in več mesto
ma skrajno srditih husitskih vojn sredi Evrope precej skromen. Husitskim
Čehom so bile s kompaktati, ki so dopuščali komaj kaj več kot obhajilo pod
obema podobama, pripoznane pravice, ki so bile le bleda senca programa
iz Štirih praških artikulov. Le-ti so bili uradno versko-politično stališče če
ških stanov že v pogajanjih s cesarjem Sigismundom pred bitko na Vítkovu
(Žižkovu) 14. julija 1420 in so bili nato v nekoliko spremenjeni tekstni po
dobi ponovno potrjeni na čáslavskem deželnem zboru 7. junija 1421, kjer so
postali deželni zakon.
Zgoraj zapisano je pomenilo, da sta mogla biti po podpisu jihlavskih
kompaktatov praktično uresničena le deklarativni prvi (»Beseda Božja
naj bo s strani krščanskih duhovnikov po Češkem kraljstvu pridigana in
oznanjana svobodno ter brez ovir …«) in drugi (»Visoki zakrament telesa in
krvi Božje naj se po napotilu in ukazu Odrešenika pod obema podobama
kruha in vina prosto podaja vsem vernim kristjanom, ki jim sprejetja za
kramenta ne preprečuje smrtni greh.«) artikel (Čtyři vyznání 1951, 39–46),
ki je uradno vzpostavil liturgično distinkcijo med Rimsko in Utrakvistično
cerkvijo – obhajanje pod obema podobama in njegov likovni emblem, kelih.
Tretji in četrti artikel, ki govorita o občutljivem področju stika – in to
rej, kot se je v srednjem veku v Reichu ne tako redko tudi pokazalo (investi
turni boji), potencialnega konflikta (!) – med posvetno in cerkveno oblastjo,
omogočata, kot se zdi, celo napeljujeta na subordinacijo cerkvene uprave
posvetni oblasti in omenjata odvzemanje upravljanja nad posvetnim pre
moženjem za tiste duhovnike in menihe Rimske cerkve, ki živijo neredno
(tretji artikel; Čtyři vyznání 1951, 47–49), in celo kaznovanje vseh tistih, ki
so kakorkoli omadeževani s smrtnim grehom (četrti artikel; Čtyři vyznání
71
Ostali pa sta nerazrešeni žgoči zadregi: koliko v listine zapisanega se
utegne uresničiti, v cerkvenih rečeh pa je z naravnavo s katoliško stranjo
nastopilo obdobje nestalnega verskega miru, ki ga je vsaj del husitske stra
ni razumel kot izdajo »čiste besede Božje«, katoliška stran pa kot zgolj tak
tično koncesijo pred primernim »prevratom situacije«, ko bo mogoče upor
nim Čehom odvzeti vse verske koncesije in jih z milo ali silo spraviti nazaj
v naročje matere Cerkve. Tako so se namreč o reči deklarativno izrekali
poglavitni izvrševalci rekatolizacije v čeških deželah, ko češkim stanovom
z bitko na Beli gori pri Pragi (1620) na začetku tridesetletne vojne spodleti
ubraniti tako stanovske kot z njimi povezane verske privilegije čeških dežel
(prim. Vinkler 2006, 45–53) in ko zmagovita katoliška stran poravnava ra
čune za ves čas od husitske revolucije do Bele gore (Lohelius).
Zastran verske refromacije je bil izplen po desetletju in več mesto
ma skrajno srditih husitskih vojn sredi Evrope precej skromen. Husitskim
Čehom so bile s kompaktati, ki so dopuščali komaj kaj več kot obhajilo pod
obema podobama, pripoznane pravice, ki so bile le bleda senca programa
iz Štirih praških artikulov. Le-ti so bili uradno versko-politično stališče če
ških stanov že v pogajanjih s cesarjem Sigismundom pred bitko na Vítkovu
(Žižkovu) 14. julija 1420 in so bili nato v nekoliko spremenjeni tekstni po
dobi ponovno potrjeni na čáslavskem deželnem zboru 7. junija 1421, kjer so
postali deželni zakon.
Zgoraj zapisano je pomenilo, da sta mogla biti po podpisu jihlavskih
kompaktatov praktično uresničena le deklarativni prvi (»Beseda Božja
naj bo s strani krščanskih duhovnikov po Češkem kraljstvu pridigana in
oznanjana svobodno ter brez ovir …«) in drugi (»Visoki zakrament telesa in
krvi Božje naj se po napotilu in ukazu Odrešenika pod obema podobama
kruha in vina prosto podaja vsem vernim kristjanom, ki jim sprejetja za
kramenta ne preprečuje smrtni greh.«) artikel (Čtyři vyznání 1951, 39–46),
ki je uradno vzpostavil liturgično distinkcijo med Rimsko in Utrakvistično
cerkvijo – obhajanje pod obema podobama in njegov likovni emblem, kelih.
Tretji in četrti artikel, ki govorita o občutljivem področju stika – in to
rej, kot se je v srednjem veku v Reichu ne tako redko tudi pokazalo (investi
turni boji), potencialnega konflikta (!) – med posvetno in cerkveno oblastjo,
omogočata, kot se zdi, celo napeljujeta na subordinacijo cerkvene uprave
posvetni oblasti in omenjata odvzemanje upravljanja nad posvetnim pre
moženjem za tiste duhovnike in menihe Rimske cerkve, ki živijo neredno
(tretji artikel; Čtyři vyznání 1951, 47–49), in celo kaznovanje vseh tistih, ki
so kakorkoli omadeževani s smrtnim grehom (četrti artikel; Čtyři vyznání
71
