Page 164 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut

»češka gos«, božji bojevniki, obstranci

moči signalizira poustvarjalno recepcijo wyklefizma in tako skozi pomen­
sko in delovanjsko polje odpora proti nadoblasti papeške stolice vzpostavlja
intelektualno zgodovinsko navezavo med Wycleffeom, Husom ter njego­
vimi češkimi in nemškimi zgodovinskimi nasledniki – luteransko refor­
macijo 16. stoletja. Podobno kot Hus v traktatu De Ecclesia je tudi Martin
Luther v Resolutiones disputationum de indulgentiarum virtute (1518) v ana­
lognih zgodovinskih okoliščinah svoje miselno oporišče primarno pos­
tavil na razpravo o odpustkih in na kritiko brezsramnega mešetarjenja z
močjo ključev. Kajti podobno kot Václav Tiem in njegovi komisarji pri od­
pustkih papeža Janeza XXIII. so dobrih sto let kasneje Tetzel in Fuggerji
že na začetku spravili na slab glas odpustke papeža Leona X. oz. nadško­
fa Albrechta Brandenburškega – in dali Luthru netivo za razmišljanje ne
le o odpustkih, temveč o tako temeljni reči, kot so »robni pogoji« za milost
Božjo in odrešitev (zgolj po veri).

Češki bratje kot obstranci: med zavezo husitskega preloma
z Rimom in izzivom nemške reformacije
Skupnost čeških bratov (Unitas Fratrum/Jednota bratská) je mogoče
tako delovanjsko kot teološko šteti za izvirno evropsko reformacijo pred
Martinom Luthrom. Referenčni okvir za rojstvo čeških bratov je bil zgodo­
vinsko in cerkveno-organizacijsko do znatne mire drugačen od nastanka
in uveljavitve luteranske reformacije na Nemškem. Temeljna razlika je, po­
leg razvidne večje starosti češke verske reforme, da je v deželah sv. Václava
zamisel cerkvene reforme tesno navezana na predreformacijsko stremlje-
nje po dobrem dušnem pastirju in na idejo, da je reforma cerkve primarno
vprašanje praktične vsakodnevne moralke, ne (nujno) teologije: Klic po re­
formi cerkve je pomenil najprej popravo posameznika, in to najprej pri gla­
vi srednjeveške družbe, torej pridigarja oz. duhovnika. Češka reformaci­
ja (Utrakvistična cerkev in za njo češki bratje) je bila tako predvsem široko
ljudsko gibanje »od spodaj navzgor«, ki dobiva skozi svoj razvoj teološko
artikulacijo in refleksijo, medtem kot gre pri Luthru za najprej zgolj intelek­
tualni tok »od zgoraj navzdol«, za diseminacijo (tudi intuitivnih) vpogle­
dov in premislekov visoko izobraženega profesorja, člana učene kulture, ki
v nekem trenutku – ob vprašanju cerkvene oblasti – postane predmet pole­
mike in identifikacije v vernakularni ljudski kulturi, se nato razvije v giba­
nje in nazadnje v novo cerkev.
Po sprejetju jihlavskih kompaktatov (1436) je husitska stran sprego­
vorila z enim samim, poenotenim političnim glasom, kar pa ni veljalo v

164