Page 167 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 167
povzetek
je cesar Karel V. v Reichu porazil. Zato je tudi češki kralj Ferdinand I. zoper
cerkev izvedel številne ukrepe, med drugim je oživil Svetojakobski man
dat kralja Vladislava Jagelonskega iz 1508. Vsi ti posegi zoper češke brate so
bili opozorilo za prihodnost, kajti jasno so podčrtavali negotov politični in
družbeni položaj čeških bratov vis-a-vis češkemu kralju kot Utrakvistični
cerkvi.
Na intelektualnem odru: Jan Blahoslav
Z Janom Blahoslavom (1523–1571) so češki bratje dosegli enega svojih inte
lektualnih vrhov, kajti po pomenu njegove besedilne produkcije za razvoj
češkega jezika in književnosti je mogoče Blahoslava primerjati le z Lukášem
Praškim (1460–1528) in z Janom Amosom Komenským (1592–1670). Poleg
tega so češki bratje z Blahoslavom dokončno prenehali biti intelektualni
»obstranci« oziroma le opazovalci v učeni kulturi in njeni sopotniki.
Blahoslav se je intelektualno oblikoval na češkobratskih šolah,
toda tudi na latinski šoli v Goldbergu, na univerzah v nemškem prosto
ru (Wittenberg, Königsberg, Basel) in s stiki z uglednimi humanisti svoje
dobe. Kot krščanski humanist je želel, da bi se vera v Odrešenika in pobož
nost harmonično družili z najboljšo izobrazbo, ki jo je tedanja doba mogla
dati kristjanu. Njegov koncept krščanskega humanizma je v ospredje sta
vil samozavestnega individua in učenega kristjana, ki ima nalogo, da svoj
razum in zmožnosti ves čas zavestno vednostno uri in izpopolnjuje z uče
njem ter znanjem. In je tako zmožen učinkovitega dialoga tudi z izobraže
nimi »kritiki evangelija«.
Na zgodovino splošne cerkve, in tudi čeških bratov kot njenega poseb
nega dela, je Blahoslav gledal kot na zgodovino manifestacij izvoljenosti,
kot na pojavljanje izvoljenih posameznikov skozi zgodovino, od padca člo
veka iz Božje milosti do odrešitve. Ob tem je menil, da je imel Vsevišnji na
svetu ves čas ude svoje cerkve in jih bo imel do konca sveta, četudi pravih
vernikov v posameznih zgodovinskih obdobjih ni vedno lahko prepozna
ti med množico drugih ljudi. Blahoslav tako pravice do eksistence za češke
brate ni izpeljeval iz razvoja cerkve, njenih izpričanih zgodovinskih struk
turnih značilnosti in prelomov v zgodovinskem toku, temveč iz izvoljenosti
vernikov. Gibalo zgodovine (cerkve) tako ni človek s svojimi naklepi, skle
pi, spodrsi, zapleti in homatijami, temveč Bog s svojo stvariteljsko in odre
šenjsko pobudo – ta da v vseh dobah zgodovine in na vseh meridianih sve
ta obrača kolo zgodovine in tako vedno vzdržuje svojo cerkev. Blahoslav
je menil, da v posameznih obdobjih Božja cerkev ostaja skrita, anonimna,
167
je cesar Karel V. v Reichu porazil. Zato je tudi češki kralj Ferdinand I. zoper
cerkev izvedel številne ukrepe, med drugim je oživil Svetojakobski man
dat kralja Vladislava Jagelonskega iz 1508. Vsi ti posegi zoper češke brate so
bili opozorilo za prihodnost, kajti jasno so podčrtavali negotov politični in
družbeni položaj čeških bratov vis-a-vis češkemu kralju kot Utrakvistični
cerkvi.
Na intelektualnem odru: Jan Blahoslav
Z Janom Blahoslavom (1523–1571) so češki bratje dosegli enega svojih inte
lektualnih vrhov, kajti po pomenu njegove besedilne produkcije za razvoj
češkega jezika in književnosti je mogoče Blahoslava primerjati le z Lukášem
Praškim (1460–1528) in z Janom Amosom Komenským (1592–1670). Poleg
tega so češki bratje z Blahoslavom dokončno prenehali biti intelektualni
»obstranci« oziroma le opazovalci v učeni kulturi in njeni sopotniki.
Blahoslav se je intelektualno oblikoval na češkobratskih šolah,
toda tudi na latinski šoli v Goldbergu, na univerzah v nemškem prosto
ru (Wittenberg, Königsberg, Basel) in s stiki z uglednimi humanisti svoje
dobe. Kot krščanski humanist je želel, da bi se vera v Odrešenika in pobož
nost harmonično družili z najboljšo izobrazbo, ki jo je tedanja doba mogla
dati kristjanu. Njegov koncept krščanskega humanizma je v ospredje sta
vil samozavestnega individua in učenega kristjana, ki ima nalogo, da svoj
razum in zmožnosti ves čas zavestno vednostno uri in izpopolnjuje z uče
njem ter znanjem. In je tako zmožen učinkovitega dialoga tudi z izobraže
nimi »kritiki evangelija«.
Na zgodovino splošne cerkve, in tudi čeških bratov kot njenega poseb
nega dela, je Blahoslav gledal kot na zgodovino manifestacij izvoljenosti,
kot na pojavljanje izvoljenih posameznikov skozi zgodovino, od padca člo
veka iz Božje milosti do odrešitve. Ob tem je menil, da je imel Vsevišnji na
svetu ves čas ude svoje cerkve in jih bo imel do konca sveta, četudi pravih
vernikov v posameznih zgodovinskih obdobjih ni vedno lahko prepozna
ti med množico drugih ljudi. Blahoslav tako pravice do eksistence za češke
brate ni izpeljeval iz razvoja cerkve, njenih izpričanih zgodovinskih struk
turnih značilnosti in prelomov v zgodovinskem toku, temveč iz izvoljenosti
vernikov. Gibalo zgodovine (cerkve) tako ni človek s svojimi naklepi, skle
pi, spodrsi, zapleti in homatijami, temveč Bog s svojo stvariteljsko in odre
šenjsko pobudo – ta da v vseh dobah zgodovine in na vseh meridianih sve
ta obrača kolo zgodovine in tako vedno vzdržuje svojo cerkev. Blahoslav
je menil, da v posameznih obdobjih Božja cerkev ostaja skrita, anonimna,
167
