Page 166 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 166
»češka gos«, božji bojevniki, obstranci
ki so se v nemških deželah po leipziški disputaciji med Luthrom in Eckom
(1519) udeležili vročih debat o papeški oblasti in se postavili proti svetni
moči svetega očeta; postal je prava Noetova barka protipapeških argumen
tov, ki so jih iz Husovega dela črpali tako Luther kot njegovi somišljeniki.
Hus je tako postal intelektualni patron, svetnik in zaščitnik, poglavitna in
telektualna avtoriteta kritikov ravnanja papeža, rimske kurije in Rimske
cerkve, predvsem pa predhodnik tovrstnih spisov Martina Luthra.
Po Luthrovem nastopu: med reformo in politiko
Po Luthrovem nastopu 1517. so se češki bratje znašli pred več pomembni
mi vprašanji. Določiti so morali odnos do reformnega gibanja v bližini, na
Saškem, ki je že v desetletju po začetku preraslo v cerkev z lastno veroizpo
vedjo (1530). Spoprijeti so se morali z izzivi Luthrove teologije, v luči sled
nje predvsem z lastnim razmišljanjem o opravičenju. Ponovno so morali
definirati lastni nauk o zakramentih. Na novo so morali določiti tudi mes
to cerkve v družbi in položaj plemstva ter izobražencev znotraj sebe. Vse
te spremembe se začnejo dogajati po smrti škofa Lukáša Praškega (1528).
Češki bratje sprejmejo Luthra za poglavitnega verskega učitelja in uradno
krenejo stran od teoloških pogledov L. Praškega ter njegovih predhodni
kov. Leta 1535 prvič izdajo lastno veroizpoved, v kateri je pod Luthrovim
vplivom poglavitni poudarek na opravičenju po veri. Tudi zakramentov
poslej nimajo več sedem, temveč samo dva (Gospodova večerja, krst). Po
letu 1543 pa se cerkev čeških bratov tudi »vrne v družbo« – preneha gradi
ti življenje odmaknjene krščanske skupnosti na robu ali celo onstran druž
be in njenega reda. Češke brate je poslej najti v številnih poklicih, v katerih
dotlej (zaradi izrazitega teološkega poudarjanja pomembnosti del, tj. »pra
vilnega krščanskega življenja« za odrešitev) niso participirali: sodelujejo v
mestni in deželni upravi, češkobratsko plemstvo pa prevzema vojaška po
veljstva. Spremeni se tudi položaj plemstva in intelektualcev med češki
mi brati. Če so bili oboji prej bolj ali manj le »toleriran« stan, ki ni imel po
membnega glasu v cerkvi, le-ta pa celo od svojih duhovnikov ni zahtevala
višje humanistične in teološke izobrazbe, postanejo plemiči in intelektual
ci z nastopom škofa Jana Avguste (po 1537) poglavitni reprezentanti cerkve
v češki družbi. Zaradi turške nevarnosti pred vrati Srednje Evrope (po letu
1529, ko Sulejman Veličastni oblega Dunaj) so češkobratski teologi preneha
li posebej opozarjati na pasti, ki so prežale ob vsakokratnem političnem an
gažmaju posameznih pomembnih plemiških članov med češkimi brati. Le-
ti so tako v prvi šmalkaldski vojni sodelovali na protestantski strani, ki jo
166
ki so se v nemških deželah po leipziški disputaciji med Luthrom in Eckom
(1519) udeležili vročih debat o papeški oblasti in se postavili proti svetni
moči svetega očeta; postal je prava Noetova barka protipapeških argumen
tov, ki so jih iz Husovega dela črpali tako Luther kot njegovi somišljeniki.
Hus je tako postal intelektualni patron, svetnik in zaščitnik, poglavitna in
telektualna avtoriteta kritikov ravnanja papeža, rimske kurije in Rimske
cerkve, predvsem pa predhodnik tovrstnih spisov Martina Luthra.
Po Luthrovem nastopu: med reformo in politiko
Po Luthrovem nastopu 1517. so se češki bratje znašli pred več pomembni
mi vprašanji. Določiti so morali odnos do reformnega gibanja v bližini, na
Saškem, ki je že v desetletju po začetku preraslo v cerkev z lastno veroizpo
vedjo (1530). Spoprijeti so se morali z izzivi Luthrove teologije, v luči sled
nje predvsem z lastnim razmišljanjem o opravičenju. Ponovno so morali
definirati lastni nauk o zakramentih. Na novo so morali določiti tudi mes
to cerkve v družbi in položaj plemstva ter izobražencev znotraj sebe. Vse
te spremembe se začnejo dogajati po smrti škofa Lukáša Praškega (1528).
Češki bratje sprejmejo Luthra za poglavitnega verskega učitelja in uradno
krenejo stran od teoloških pogledov L. Praškega ter njegovih predhodni
kov. Leta 1535 prvič izdajo lastno veroizpoved, v kateri je pod Luthrovim
vplivom poglavitni poudarek na opravičenju po veri. Tudi zakramentov
poslej nimajo več sedem, temveč samo dva (Gospodova večerja, krst). Po
letu 1543 pa se cerkev čeških bratov tudi »vrne v družbo« – preneha gradi
ti življenje odmaknjene krščanske skupnosti na robu ali celo onstran druž
be in njenega reda. Češke brate je poslej najti v številnih poklicih, v katerih
dotlej (zaradi izrazitega teološkega poudarjanja pomembnosti del, tj. »pra
vilnega krščanskega življenja« za odrešitev) niso participirali: sodelujejo v
mestni in deželni upravi, češkobratsko plemstvo pa prevzema vojaška po
veljstva. Spremeni se tudi položaj plemstva in intelektualcev med češki
mi brati. Če so bili oboji prej bolj ali manj le »toleriran« stan, ki ni imel po
membnega glasu v cerkvi, le-ta pa celo od svojih duhovnikov ni zahtevala
višje humanistične in teološke izobrazbe, postanejo plemiči in intelektual
ci z nastopom škofa Jana Avguste (po 1537) poglavitni reprezentanti cerkve
v češki družbi. Zaradi turške nevarnosti pred vrati Srednje Evrope (po letu
1529, ko Sulejman Veličastni oblega Dunaj) so češkobratski teologi preneha
li posebej opozarjati na pasti, ki so prežale ob vsakokratnem političnem an
gažmaju posameznih pomembnih plemiških članov med češkimi brati. Le-
ti so tako v prvi šmalkaldski vojni sodelovali na protestantski strani, ki jo
166
