Page 168 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 168
»češka gos«, božji bojevniki, obstranci
vedno pa manjšinska, in se šele s pogledom »v vzvratnem ogledalu« poka
že kot prava Božja ustanova.
Blahoslavovo prevajanje Svetega pisma poleg poznavanja sočasnih hu
manističnih pristopov v prevajanju izkazuje specifično razumevanje sta
tusa bibličnega jezika. Temu je prevajalec pripisoval poseben slovesni in
privzdignjen pomen, ki da mora biti izražen s primerno visokim češkim
jezikovnim slogom, brez izrazil, ki so po njegovem označevala pogovorno
češčino njegove dobe. Tovrstne nazore je Blahoslav artikuliral v Gramatiki
(1571), pred tem pa jih je uresničil v prevodu Novega testamenta (Nový
zákon, 1564, 1568). Ob bibličnem prevajanju je imel Blahoslav pred očmi
predvsem sistematično in praktično teološke razloge za izbor besedja in iz
razil. Biblično besedilo v češčini je estetiziral in intelektualiziral, z zavestno
odločitvijo za zahtevnejšo, estetsko izbrano jezikovno rabo, ki se je znat
no, in s stoletji čedanje bolj, razlikovala od običajne govorjene češčine pa
je, ker je postal njegov Novi testament v redakciji temeljni kamen Kralicke
biblije (Bible kralická, 1579–1593), le-ta pa podstava baročne knjižne češčine
in nato kot »biblijščina« v 19. stoletju z Josefom Jungmannom obnovljene
knjižne češčine, temeljno vplival na podobo češkega jezika in komunicira
nja v njem vse do sodobnosti. In tako tudi na dierezo med knjižno (spisov
ná čeština) in govorjeno (obecná čeština) češčino, ki v izrazju in rabi tra
ja do danes.
168
vedno pa manjšinska, in se šele s pogledom »v vzvratnem ogledalu« poka
že kot prava Božja ustanova.
Blahoslavovo prevajanje Svetega pisma poleg poznavanja sočasnih hu
manističnih pristopov v prevajanju izkazuje specifično razumevanje sta
tusa bibličnega jezika. Temu je prevajalec pripisoval poseben slovesni in
privzdignjen pomen, ki da mora biti izražen s primerno visokim češkim
jezikovnim slogom, brez izrazil, ki so po njegovem označevala pogovorno
češčino njegove dobe. Tovrstne nazore je Blahoslav artikuliral v Gramatiki
(1571), pred tem pa jih je uresničil v prevodu Novega testamenta (Nový
zákon, 1564, 1568). Ob bibličnem prevajanju je imel Blahoslav pred očmi
predvsem sistematično in praktično teološke razloge za izbor besedja in iz
razil. Biblično besedilo v češčini je estetiziral in intelektualiziral, z zavestno
odločitvijo za zahtevnejšo, estetsko izbrano jezikovno rabo, ki se je znat
no, in s stoletji čedanje bolj, razlikovala od običajne govorjene češčine pa
je, ker je postal njegov Novi testament v redakciji temeljni kamen Kralicke
biblije (Bible kralická, 1579–1593), le-ta pa podstava baročne knjižne češčine
in nato kot »biblijščina« v 19. stoletju z Josefom Jungmannom obnovljene
knjižne češčine, temeljno vplival na podobo češkega jezika in komunicira
nja v njem vse do sodobnosti. In tako tudi na dierezo med knjižno (spisov
ná čeština) in govorjeno (obecná čeština) češčino, ki v izrazju in rabi tra
ja do danes.
168
