Page 134 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 134
»češka gos«, božji bojevniki, obstranci
Šmahel 1996, 198–235) se prenaša predvsem med Oxfordom, Parizom in
Prago, kjer s Husom in Jakoubkom prestopi meje univerzitetne predavalni
ce ter postane široko družbeno gibanje vseh stanov, tudi z nespregledljivi
mi političnimi posledicami.
Blahoslav je na zgodovino splošne cerkve, in tudi čeških bratov kot
njenega posebnega dela, gledal kot na zaporedje manifestacij izvoljenosti,
kot na pojavljanje izvoljenih posameznikov skozi zgodovino, od padca člo
veka iz Božje milosti do odrešitve; menil je tudi, da je imel Vsevišnji na sve
tu ves čas ude svoje cerkve in jih bo imel do konca stvarnosti. Četudi pravih
vernikov v posameznih zgodovinskih obdobjih ni vedno lahko prepozna
ti med množico ljudi, pa ima ljubi Bog po Blahoslavovem na svetu vedno
svoje služabnike. Češki teolog tako pravice do eksistence za češke brate ne
izpeljuje iz razvoja cerkve, iz njenih izpričanih zgodovinskih strukturnih
značilnosti in prelomov v zgodovinskem toku, temveč iz dejstva izvoljenosti
vernikov. Gibalo zgodovine (cerkve) tako ni človek s svojimi naklepi, sklepi,
spodrsi, zapleti in homatijami, temveč Bog s svojo stvariteljsko in odrešenj
sko pobudo – ta da v vseh dobah zgodovine, na vseh meridianih sveta obra
ča kolo zgodovine in tako vedno vzdržuje svojo cerkev. Blahoslav je menil,
da v posameznih obdobjih Božja cerkev ostaja skrita, anonimna, vedno pa
manjšinska, in se šele s pogledom »v vzvratnem ogledalu« pokaže kot pra
va Božja ustanova. Tako je mogel priti tudi do na prvi pogled nenavadne,
vendar ne tudi nerazložljive zgodovinske genealogije. V njej je češke bra
te ugledal kot duhovne naslednike Polikarpa, Ireneja, Justina, Tertulijana,
pa tudi Bernarda s Clairvauxa, Roberta Grossetesteja, Francesca Petrarke,
Savonarole, Jana Milíča s Kroměříža ter nazadnje Husa, Luthra in Lukáša
Pražskega (Molnár 1971, 211).
Ne glede na svoje oblikovanje na protestantskih univerzah je bila
Blahoslavova identiteta jasna – bil in ostal je češki brat, leta 1558 pa je napi
sal tudi polemično delo, ki je ostalo v rokopisu, in sicer z naslovom Sepsání
o rozdíle Jednoty bratrské od luteriánské.
V njem je podobnosti in razlike med češkimi brati ter luterani strnil v
naslednjih artikulih:
Tvoje vprašanje je bilo, ali so češki bratje, ki jim nekateri pravi
jo tudi valdežani, drugi pikarti in spet tretji Boleslavski, različica
luteranov ali evangeličanov, kajti posamezniki govorijo, da se od
slednjih nič ne razlikujejo ter da so vsi eno in isto.
134
Šmahel 1996, 198–235) se prenaša predvsem med Oxfordom, Parizom in
Prago, kjer s Husom in Jakoubkom prestopi meje univerzitetne predavalni
ce ter postane široko družbeno gibanje vseh stanov, tudi z nespregledljivi
mi političnimi posledicami.
Blahoslav je na zgodovino splošne cerkve, in tudi čeških bratov kot
njenega posebnega dela, gledal kot na zaporedje manifestacij izvoljenosti,
kot na pojavljanje izvoljenih posameznikov skozi zgodovino, od padca člo
veka iz Božje milosti do odrešitve; menil je tudi, da je imel Vsevišnji na sve
tu ves čas ude svoje cerkve in jih bo imel do konca stvarnosti. Četudi pravih
vernikov v posameznih zgodovinskih obdobjih ni vedno lahko prepozna
ti med množico ljudi, pa ima ljubi Bog po Blahoslavovem na svetu vedno
svoje služabnike. Češki teolog tako pravice do eksistence za češke brate ne
izpeljuje iz razvoja cerkve, iz njenih izpričanih zgodovinskih strukturnih
značilnosti in prelomov v zgodovinskem toku, temveč iz dejstva izvoljenosti
vernikov. Gibalo zgodovine (cerkve) tako ni človek s svojimi naklepi, sklepi,
spodrsi, zapleti in homatijami, temveč Bog s svojo stvariteljsko in odrešenj
sko pobudo – ta da v vseh dobah zgodovine, na vseh meridianih sveta obra
ča kolo zgodovine in tako vedno vzdržuje svojo cerkev. Blahoslav je menil,
da v posameznih obdobjih Božja cerkev ostaja skrita, anonimna, vedno pa
manjšinska, in se šele s pogledom »v vzvratnem ogledalu« pokaže kot pra
va Božja ustanova. Tako je mogel priti tudi do na prvi pogled nenavadne,
vendar ne tudi nerazložljive zgodovinske genealogije. V njej je češke bra
te ugledal kot duhovne naslednike Polikarpa, Ireneja, Justina, Tertulijana,
pa tudi Bernarda s Clairvauxa, Roberta Grossetesteja, Francesca Petrarke,
Savonarole, Jana Milíča s Kroměříža ter nazadnje Husa, Luthra in Lukáša
Pražskega (Molnár 1971, 211).
Ne glede na svoje oblikovanje na protestantskih univerzah je bila
Blahoslavova identiteta jasna – bil in ostal je češki brat, leta 1558 pa je napi
sal tudi polemično delo, ki je ostalo v rokopisu, in sicer z naslovom Sepsání
o rozdíle Jednoty bratrské od luteriánské.
V njem je podobnosti in razlike med češkimi brati ter luterani strnil v
naslednjih artikulih:
Tvoje vprašanje je bilo, ali so češki bratje, ki jim nekateri pravi
jo tudi valdežani, drugi pikarti in spet tretji Boleslavski, različica
luteranov ali evangeličanov, kajti posamezniki govorijo, da se od
slednjih nič ne razlikujejo ter da so vsi eno in isto.
134
